Veliki srpan (avgust) in kimavec (september)

V času, ko so bili številni na počitnicah, so tekli zadnji dnevi, ki so jih dva bratranca in sestrična preživljali v isti državi, preden se je družina Gorazdove sestre vrnila v Francijo, kjer živijo. 

Rada imam tiste dneve, tiste tedne, mesece, ko so ljudje na počitnicah. Takrat se družbeni ritem malce umiri in skorajda doseže neko naravnost, ki je malone usklajena z običajnim ritmom. To so tedni, ko praviloma lahko počnem, kar želim početi, ko se negujem in ko delam vse tisto, kar ni naročeno od zunaj, kar izvira od znotraj. V vsakem takšnem obdobju spoznavam, kako je to bolj usklajeno z menoj, kako me to pomirja, kako mi to ustreza in kako si telo želi, da bi bilo to običajno, ne pa izjemno stanje. 

Tokrat mi je bilo veliko tega časa, veliko tega miru odvzetega. Dnevi so bili preživeti v premlevanju, v prebujanju iz osuplosti, v dojemanju situacije, ki me je pognala v notranjo spiralo za pol leta. Znotraj sebe sem doživljala tektonske pretrese. A brez teh tektonskih pretresov spomini v meni ne bi mogli dojeti, da ni več tako, kot je bilo včasih, ko nisem imela moči, ko so zunanje okoliščine določale vse, jaz pa sem morala to sprejeti (morda bi bilo bolj na mestu napisati požreti) ali pa oditi. Saj bi odšla, zagotovo sem velikokrat v življenju na to pomislila v upanju, da bi se razblinila, da bi se od nekje prikazalo mogočno bitje in me preprosto odneslo s tega sveta, iz vseh tistih izkušenj, iz vseh tistih okoliščin, iz vsega tistega dogajanja. A življenje je žilavo. Življenje ne odneha. In če počakaš, se predajaš dovolj dolgo, ti življenje pokaže, kako modro je in zakaj je bilo vse dobro, vse potrebno. Kako naj bi stopila v stik z notranjo trdnostjo, če ne bi preživela potresov in videla, da so marsikdaj namenjeni zgolj temu, da se stvari postavijo na mesto? Kako naj bi prenehala verjeti, da imajo drugi moč nad menoj, če mi življenje ne bi pokazalo, da je to samo utvara, da so moč, svetloba, nedotakljivo v meni, da je vse samo igra, znotraj katere v tej razsežnosti odkrivam sebe, da bi živela svoj polni potencial, kot si od nekdaj želim? Kako naj bi vedela, kaj je resnica, če ne bi življenje odstiralo tančice neresničnega? 

Dnevi, tedni, meseci, ko so ljudje na počitnicah, ki so bili doslej darilo, da sem lahko obnavljala svoje moči in prihajala v globlji stik s svojo bitjo in z ljudmi, ki so mi tako blizu, da so v sami srčiki mojega srca, so bili tokrat neizprosno silni. Večkrat so me pripeljali do roba. Še dobro. Vedno je dobro vedeti, da obstaja rob. V njem prepoznaš meje svoje elastičnosti in postajaš bolj cel. Predvsem pa je neizmerno darilo izkusiti, da so ljudje, ki te, ko se znajdeš na samem robu, ko zreš v prepad, primejo za roko in te trdno, z vso ljubeznijo držijo, dokler se ne pomiri vihar v duši, dokler se ne prenehaš počutiti, kot da bi visel v vremenski urji na previsni steni. 

Življenjski pretresi in urje so neprecenljivo darilo. Ne odnehajo, dokler ne odide vse, kar te ne podpira, kar nisi ti, kar ni tvoje. Ostane le še to, kar je vredno. Spoznaš, kaj je tisto, kdo so tisti, ki si zaslužijo, da jih ceniš, da jih neguješ, da jih pestvuješ. Kar naenkrat se vihar poleže, ti pa nikoli več ne tečeš za tistim, kar se ti odmika, za vsem, česar ne bi niti opazil, če ti ne bi polagalo soli na staro, nezaceljeno rano. 

Ko se vihar pomiri, ko kar naenkrat postane vse jasno, glasno slišiš svoje notranje odločitve in začutiš srčnost, da jim slediš. 

Tako se je velikega srpna rodila stran Rojenica. Najprej je bila namenjena zgolj ozaveščanju o obporodnih temah. A še preden se je rodila, sem spoznala, da nisem le obporodna spremljevalka, temveč sem oseba, ki se nenehno, znova in znova rojeva. V vsak nov dan, v vsako novo izkušnjo, v vsako novo obdobje. Tako je moje poslanstvo začelo dobivati nove razsežnosti, z njim pa tudi Rojenica.

Obenem se je razstirala tudi video serija Razcvet ženske, ki jo je zasnovala Taja Albolena. Tisti mesec še nisem dojela, kaj vse bo v moje življenje začelo prihajati s tem prav posebnim klobčičem niti, ki me počasi vse bolj povezuje v mrežo sestrstva, ki se plete sama od sebe. Tisti mesec sem se učila sprejemati. Sprejemati lepe besede o sebi, sprejemati zahvale, sprejemati pohvale, sprejemati hvaležnost drugih, da sem, da obstajam, da sem tudi jaz darilo. Z vsakim srčnim sporočilom se je zdravilo in svetlilo novo zavrženo vlakno v mojem telesu, v mojem spominu, v moji biti, z vsako srčno besedo, z vsakim izrazom pristne naklonjenosti se je svetlila temna čumnata nesprejetosti v mojih nedrjih, z vsakim izkazom ljubečnosti je na prostost prišla nova reka bolečine, ki sem jo prevzela od prednikov in od vseh svojih Ksenij, od vseh svojih Kleopater, od vseh svojih ranjenih, mrtvih in omrtvičenih deklic, mladenk, žensk, mater, žena in stark, ki so domovale kot spregledane puščavnice v mojih globočinah.

Risalo se je nekaj velikega, odhajalo je nekaj davnega. 

V Knjigi obrazov se je rodila stran Rojenica. Spet sem pokukala iz mišje luknje in si dovolila, da obstajam tudi navzven.

Fotografija: Gorazd Vahen

Velikega srpna je šla prvič v eter video serija, ki jo je zasnovala Taja Albolena, Razcvet Ženske. Ne vem, kam vse me bo peljal ta klobčič, vem pa, da moram slediti njegovi niti.

Ko sem tolmačila v sklopu misije Evropske komisije, mi je bilo dano obiskati številne prelepe kraje, med katerimi so bili dragi kraji mojega otroštva. Ko sem v Sečovljah izstopila iz avtomobila, me je pričakal divji Lipicanec. Prizor je bil vilinski. V zraku se je svetlikala posebna svetloba, svetloba, kakršno sem velikokrat videla, ko sem bila otrok. Fotografija je ni mogla ujeti, se pa je vtisnila v moj spomin in mi še danes prikliče nasmešek na lica.

Fotografija: Ksenija Malia Leban