No, pa je tudi mene doletelo. Kaj?! Prva revizija seveda!

Domov sem dobila lično vabilo, zloženo v klasično amerikanko. Lično? Vsekakor, ker ni vsebovalo sličic, katerih imam kot oblikovalka, čez glavo dovolj.

Pravzaprav sta bili v kuverti zloženi kar dve - na tretjine, precizno zloženi A4 poli. Eno naj bi zapolnila s svojimi življenjskimi navadami in podatki, druga pa me je vabila na prvenec iz serije zdravstvenih pregledov, namenjenih "zrelim" ženskam, po petinštiridesetem letu starosti.

Običajno me takšne reči ne ganejo. Odkar sem bila prvič pri zdravniku, sam Bog ve, me nikdar ni jemal resno. Noben od njih. Navsezadnje, če nekaj boli, boli tebe in ne njih...

To je tudi razlog, da ostajam pri takšnih vabilih preklemano stoična in odločena, da nalašč  nikamor ne grem. Le kaj bom hodila podpirati njihovo statistiko, če moje "bolečinske" nihče ne jemlje v obzir?!

V kolikor zdravnika ne potrebujem, k njemu ne hodim. V kolikor ga, je vseeno bolje da ostanem doma, kot da dodatno zbolim v čakalnici... pa saj vemo, kakšno je naše preljubo zdravstvo.

Težava je, da je zapisan podatek na listu papirja pričakoval, da se že enkrat streznim.... Halo???!!!! 45 let!!!!
Nisem več pubertetnica!!!
Zaradi trapaste številke se je začela tista osebnostna bitka, pri kateri do konca nikdar ne veš, kdo bo potegnil ta kratko.

Po dolgem prerekanju sama s seboj sem se odločila. Papirnatim številkam ne gre jemati njihove veljave. Očitno je čas, da komu dokažem, da ta podatek resnično in neizpodbitno drži.  V najkrajšem možnem času sem se zato napotila v laboratorij in obesila lastno uporništvo na klin.

Tistega dne sedim v zdravnikovi čakalnici in opazujem zelo melodično oblečeno žensko. Rdeča jakna  bohoti logotipe raznovrstnih slovenskih radijskih postaj.

"Gospa Glasbenik (spremenila sem priimek, vendar njegova vsebina ostaja identična!!!)!" zadoni glas medicinske sestre po prostoru.

Gospa ali gospodična poleg mene se sestopi in izgine skozi vrata v sosednjo izbo...
Komaj sem zadrževala izbruh smeha. Tako celostno izpopolnjenih oseb pač ne srečaš vsak dan. Priimek in odelo, ki razkrivata osebo - do nacga in verjetno še čez.

 
"Je tudi ona na reviziji?" sem pomislila in se zatopila v sudoku.
Bemtiš, zopet sem si enega pretežkega omislila!!!
Nek možakar prične rjoveti, ker je bil naročen dve uri nazaj, zdravnik pa razpet med dežurstvom in rednim delom.

"Na sistem, na sistem se morte vsajat, ne na dohtarje!!!" mu zabičam.
"Te trapaste sestre kar štiri ljudi ob isti uri naročijo!" se možakar ne da.
"Niso krive sestre! Zdravnik jim zabiča kako pacijente naročiti! Vem, je bila mama zobna asistentka..."
Prične razpredati o ureditvi zdravstvenega sistema v Avstriji; kako je  tam vse urjeno, kako nihče nič ne čaka in kako  vsak kakovostno izkoristi svoj čas.
Blagor se jim si mislim, medtem, ko se mi v možganih začnejo v kup gnesti vsa odprta računalniška dela.
Ognem se izbruhu jeze tako, da se zatopim nazaj v matematično uganko.
Raje z butastimi ciframi glavo razbijat kot pa s tem, kam vse se mi mudi in kako se nikamor ne premaknem....

Ne traja več dolgo, ko me sestra pokliče in nenadoma sem rešena vseh matematičnih muk (in sudoku muh). Vstopim. Izmerijo mi tlak in višino. Cool, nisem se znižala. Tehtnica stehta bruto težo z oblačili vred. Ničesar ne odbijejo. Neto teža ni bistvenega pomena... Zopet čakam...  zdravnika vpokličejo v dežurstvo.

S sestro počebljava kot dve stari znanki, čeprav se vidiva menda šele  tretjič. V drugo je z menoj sočustvovala zaradi odvzema vozniškega dovoljenja. Enkrat sem kajpak napihala, drugič pa za 10 km/h presegla dovoljeno hitrost v vasi - vse to v enem samem letu!!! Posledično sem, akumulirala osemnajst pik, ravno pravšnjih za vozniški odvzem. Zmaga večne, uporniške pubertetnice. Za kazen sem vedno bila in bom vedno dovolj zrela. Tako pač je. Vedno me zalotijo. Ne bom se pritoževala, bi pa bila zelo vesela, če bi pokasirali vsi, ki si kazen zaslužijo. Mnogokrat celo v večji meri, kot sama.

Končno... zdravnik. Čeden kot strela. Madona, tokrat sem imela res srečo pri izbiri zdravnika. Še dobro, da ga mož še ni videl, sicer bi razumel, zakaj zadnje čase redno hodim na preglede. Pa še tak, zelo "na easy", strašno črnogorski tip. Trudim se, da bi me opazil:
"Danes ste pravi multipraktik! Dobri ste, ko takole skačete po vseh koncih!"

Tako je zatopljen v svoje zapise, da ga moje besede ne zmotijo.

Predse potisne moj izpolnjen formular:
"Kadite?"
"Itak. (Kaj čem rečt ne, ko me je že na kilometer zavohal?)"
"Koliko na dan?"
"5-10," se skromno zlažem. Skromna sem v številki seveda, nikakor pri laganju.
"Alkohol?"
Zopet se skromno zlažem. Saj vemo, kako je s temi zmernimi mericami, ki so ženskam še dovoljene (sploh pri moji teži).
"Bi si želeli nehati kaditi?"
"Ma enkrat sem nehala.... Tri mesece je trajalo. Ne, hvala lepa. Od nečesa mora človek umreti. Od samega zdravja to pač ni mogoče. Nimam težav z dejstvom, da me lep dan ne bo več."
Pričakovala sem, da me bo vprašal ali bi se želela znebiti pitja ali življenja - preproste prioritete...
Psihično sem se pripravila na morebitne odgovore, pa jih je spretno obšel.
Še dobro, kajti naveličala sem se laganja. Iskrenemu človeku laž ne zleze pod kožo, še manj pa preide v nrav.
Ni strahu. Najtežje se zlažem.

Možakar tiho preračunava, se mi zazre v oči in spregovori:
"Takole je. Imate 30% možnosti, da vas prizadane ena od srčno-ožilnih bolezni.
V kolikor bi opustili kajenje, bi jih imeli 15 - saj veste, zaradi let."

Vsa vesela se odpravim domov.

Pred blokom se v zahajajočem soncu blesti možev avto. 
Povzpnem se po stopnicah do četrtega nadstropja (če me ne bo infarkt zaradi stopnišča, me ne bo nikdar) in potrkam na domača vrata. Vstopim.

"In?" me mož že med sezuvanjem vpraša.
"Jah no, uspešno opravila prvo avto-revizijo. 30% možnosti za kardiovaskularne bolezni,  izračunanih na trhli osnovi mojih krivih pričanj. Saj veva, kako je s tem. V resnici so šanse 50%? Kako sem vesela, da življenje ni večno. Pri tem, kako nas na vsakem koraku sesajo? Da bi za druge do groba garala in sama od tega nič ne imela? Bodi duša, natoči mi kozarec belega vina.... Mi enega zviješ?"