Včeraj sem preletela zapise, ki se prikazujejo na "FB wall-u" in se v grozi prebila skozi fotografsko dokumentirano objavo bežnega znanca, katerega je pičila, iznakazila in malone ubila kača.

Ker mnogokrat moji udi delujejo hitreje kot so možgani sposobni razmišljati (prvina, ki me neizpodbitno veže z mojim prednikom - dinozavrom), sem objavi množično priljubljenega, benevolentnega bosonogca, pristavila lasten pisker - čemu najraje nosim škornje in se ob tem zamislila nad usodo, ki me je doletela pred kakim letom, ko me je zaradi vnetega ribolova po celi roki poklestil morski pajek.

Zelo tečna reč. Dva dneva sem namesto z roko, upravljala z bagrom. Razen tesnobnega napada me sicer ni doletelo nič hujšega in še panika je naglo pošla z ribiškim zagotovilom, da na hrvaškem strupene ribe ne obstajajo. Italijanskim ribičem gre pač zaupati, neglede na to, da je njihova vsevedna ribiška drža zgolj ponesrečen poskus, kako izpasti pravi pravcat ribič (pusti čovjeka, nek glumi gljivu).

Po naravi sem precej naivna, kar včasih zelo nejevoljno prištevam k lastni prvinski dinozavrski neumnosti (beri počasnosti). Vendar pa je psihološko dokazano, da je to zgolj ena izmed taktik, ki človeku omogočajo preživetje. To je tudi razlog, da sem najrazličnejše preživetvene gone nehala vrednotiti in obsojati. Svoje in tuje. Vsaka reakcija, najsi bo videti še tako absurdna, vsebuje svojo čudežno učinkovino - magični napoj, ki pripomore posamezniku k preživetju.

Neumna sem skratka zato, ker na ta način vedno znova preživim. Halo?! Prebila sem se celo do petinštiridesetega leta starosti. Bi mi kdo želel oporekati?!

Ljubezen do ribolova je skratka opravila svoje (če lastno neumnost spregledam). Pomirila je srce, da ji še panični strup nesrečnega morskega pajka ni prišel do živega. Le-ta je končal najprej v ponvi z izkupičkom dnevnega ulova, nato pa v naših lačnih želodčkih.

S kruto resnico nenamišljene pošasti sem se soočila v nočnih urah, ko sem ob vztrajnem otekanju roke morala obiskati, seveda odsotnega, dežurnega zdravnika...

BigBang! Najverjetneje je pripomogla strela, ki je z vso močjo švignila mimo mojega okna v spremstvu mogočnega groma ter sensorično prepledla mrežnico desnega očesa. V tem trenutku, v tem preciznem momentu, je bilo na svetu spočetih milijarde otrok. Na podoben način, z enako hitrostjo svetlobe, so mi možgani napletli bilijarde zgodb, ki jih je moja podzavest v trenutku izbrisala. V pozabo spočete. Ne vem jim imena, natančnega števila... nič! Potrditev, da sem lahko strašansko raztreščena in povsem neobzirna mati svojim otrokom. Že tistim mentalnim... ne upam si pomisliti ostalim...

Z velikim naporom sem skušala ujeti vsaj bežen utrip tega čezvesoljskega rojstva in... da, obrestovalo se je!
Zapletla sem se v enega izmed svojih kreativnih bitij - tistega, ki nosi ime - Čemugrevsečloveštvovk...

Nekoč sta bila Adam in Eva. Eva je bila strastna ribolovka. Adam strastni bosohodec, ki je po svetu neprestano stopicljal bos in nosil rokavice. Eva je veselo poskakovala po travnikih v visokih, ribiških škornjih, a rokavic ni nosila. Prizor popolnosti in vzajemnega dopolnjevanja... Božanskost omišljenega Raja.

Preleti me drug prizor - tisti današnji, kapitalistično-potrošniški. Danes ima vsak od nas eno rokavico in en škorenj, kr neki... Vsak želi biti popolnoma neodvisen in samozadosten in je navsezadnje največji kripelj, ki ga lahko v vesolju srečaš.

Štrene so se razštrenale in razpentljale vsaka v svojo stran. Ogromno sem vam imela za povedati. Veliko je bilo vizij, še več blodenj nezdravega razuma, predpotopnega dinozavra. Kakšna škoda! Včasih bi si zaželela zadržati strelo ali vsaj njeno svetlobo v očesni mrežnici. Objeti rojstvo in z njim ponovični preporod... ampak potem morda že ne bi preživela... kdo ve?...