EPILOG:

"Danes sem videla en avto, poslikan z mačjimi šapami, pa sem pomislila, da bi svojega z dihurskimi okitila.
Eno samo sled kurje tace bi imela med njimi."
"Čez cel avto naj bodo sledi dihurjev in na pokrov nalepi krvavo sled... ala, saj veš - "koknile" so kuro..."
"Zakaj le? Saj gre vendar za to, da preko poslikave izkažem lastno kreativnost svetu...
Se sploh zavedaš, koliko kreativnosti je potrebne, da kot kura preživiš med dihurji in si med njimi izboriš celo svoje mesto?"

KONEC EPILOGA

Lahko rečem, da imam dva otroka. In imam dve živali - taki, bolj dihursko - dojenčkaste sorte. Potem imam še sebe in moža in, če nekoliko razširim lastno zavest, se še tu in tam kdo najde, ki ga uspem stlačiti v lasten vzgojni krog.

Kaj sploh je vzgoja? Občutek imam, da vedno bolj pozabljamo, da nam le-ta daje temelj za skupno, lagodno bivanje.
Gre za način, kako drug ob drugem preživeti s čim manjšim naporom in s, če le možno, z ničnimi travmami.

Hoh, ampak preden se vzgojimo, je kajpak travm nešteto. Vsi drugačni, vsi enakopravni.

Včeraj se mi je mož čudil, ker povsem enako pozornost namenjam otrokom, živalim in celo Vileda čistilcu.
Povsem enako zaznavam njihov primaren klic in potrebo.

Naj utemeljim. Vsi smo sestavljeni iz atomov in vsi ti atomi se morajo pač medsebojno sporazumeti, če želimo kakorkoli bivati skupaj.

Kar se mene tiče, me lahko označite za nekoliko čez les, čisto ubrisano ali pa lahko vsakršno označevanje zavržete.
Tudi to je zgolj izbira - samovzgoja.

Dejstvo je, da me nikakršno označevanje ne opiše dovolj. To sem pač jaz, ki sem samo sebe v prvi vrsti vzgojila v opazovalko. Vsega, kar me obkroža. Okrog vsega se znam tudi pošteno zafilozofirati - pa saj to vam je že poznano...
Bolj opazujem, bolj opažam, kako lahko lastna dognanja vsepovprek apliciram. Običajno dosegam na dolgi rok popolnoma zadovoljive rezultate.

Včeraj sediva z možem ob oknu, skozi katerega puhava dim in se kratkočasiva z dnevnimi štorijami.
Nenadoma ugotovim, da me je ena izmed rastlin v našem domu, povsem vzgojila in me ima pravzaprav na povodcu.
Ja, tisti rožmarin, ki poseda na sosednji okenski polici. S svojim vonjem me vsak dan premami, da preverim ali ima preveč ali premalo vode in vedno pogosteje sočustvujem z njegovo prostorsko omejitvijo. O tem se seveda izrečem:
"Glej kako se bori za življenje... na pol oskubljen. Prav smili se mi. Menim, da bi ga morala presaditi... če še nisi opazil, je edina rastlina v našem domu, ki mi dirigira kdaj in koliko naj jo zalijem..."

"Pssssssssst! Daj malo ga poglej. Od tu ga poglej!... Ali ni kot en sedeči, razmišljujoči škrat?"

"Ti baraba ti! A nama prisluškuje? A razmišlja o tem, kar sem pravkar tebi povedala?! A že tuhta, kako bi me imel še bolj v oblasti?! Sem zato začela razmišljati o presaditvi?! So nama ga SDS-ovci podtaknili?! Naj ga posečem?! Naj mu vrat zavijem?!"

Presedem na možev stol in kritično vperim pogled proti rastlini...

"Si predstavljaš, da jutri na FB zapišem, da je od doma "odlutal" vohunski rožmarin? Pa še nevaren je.. Poglej!
Dva lulčka vihti med poraščenima rokama... Ti perverznež ti!...  Ampak tole mi pa ne gre v račun, da nama takole prisluškuje..."

"Rožmarin oropal veleblagovnico.. Že vidim naslove v časopisih"...

Nenadoma, z velikim pompom, švigne nekaj mimo naju.

Moža kar vrže s stola.

"Kaj se plašiš?! Chantall je copat odnesla.... Evo je, že prihaja po drugega!"
"Dihurka copatarica... A ji ne bi nastavila celega kupa copat?"

"Saj jih ima, v košari, pa ji niso zanimive. Po hiši najdene so najslajše, sploh, če si jih pravkar sezul. Počakaj še malo pa boš videl, da bo svojega cingljajočega zajčka vanj vtaknila."

Mož ji sledi v sobo in ji z nje odnese pokradeno zalogo, kar ji zagotovo ni po godu. Navsezadnje se je bila celo pognala v dir, da bi zaščitila svoj plen. Loretta (mož) sede na tla in jo pričaka.

"Tole zdajle ne bo ravno ok... razjezil jo boš."

"Kdaj boš nehala ljudske možganske finte živalskemu svetu pripisovati?"

"Gledaj i uči..."

Chantall se nameni, da mu zleze v hlačnico. Mož se odločno brani. Bolj je odločen, bolj je Chantall razburjena in večja je njena nasilna vnema.

"Tole se ne bo dobro končalo..." napovem, medtem ko dihurka že vsa razjarjena skače v njegov vrat.

Baba je povsem odpičena! Drugačna! Trdim, da nima naravnega preživetvenega nagona, zaradi katerega se žival umakne in potuhne, ko uvidi grožnjo v okolju.

Seveda mož trdi, da je Chantall povsem dihurska in njeno obnašanje pristno, naravno.

Pri hiši imamo drugo dihurko - Piko, ki je bolj učljive sorte. Čeprav je sama sebi nevarna, se zna grožnji ogniti in prilagoditi lastno nrav, če potrebno. Nima pretiranega fokusa. Chantall je žrtev fokusa. Je mnogo bolj človeška. Osredotočenost na cilj je človeška "vrlina"... sploh ogrožanje samega sebe na njen račun.

Imela sem nešteto živali in nobena, čisto nobena ni bila tako trapasta, da bi se zoperstavljala močnejšemu. Za Chantall sem dolgo časa menila, da ji ni pomoči. Dokler je nisem začela nositi po stanovanju kot dojenčka. Takrat se je umirila. Končno sva se uspeli povezati in druga drugo vzgojiti. Sedaj jo venomer nosim po stanovanju, da mi ne razkoplje kavča in ne razpraska obraza, ko ne dobi kar HOČE.

Že petnajst minut se Chantall ubada s tem, kako bo mojega moža "knockoutirala".

Nazadnje ugotovi, da iz te moke ne bo kruha. Užaljeno zgrabi copat in ga želi odnesti.

Copata se kajpak prilasti mož.

"Pa pusti bogo revo, naj vsaj izlije lastno frustracijo, če nič drugega ne more!"

Še enkrat ji iztrga copat z gobca.

"Pa daj no! Pa ne biti tako krut... saj vsakomur dovoliš, da izživi lastno potrebo - če ne na en način, pač na drugega..."

"Kaj, kaj krut?! Naj se žival nauči svojega mesta!..."

"Pa pusti ji tisto malo svobode... zdravega zadoščenja, zaradi katerega se bo lažje okolici prilagajala..."

Chantall končno odnese "svoj" copat.

Mož se na poti iz kopalnice spotakne ob Vileda čistilec, ki moli izpod fotelja.

"Lara, kaj mi hobotnice podtikaš?! Le zakaj me mora vse spominjati na morje?!"
"Saj poznaš moj odgovor. Njegovi atomi so atrakcija dihurkam..."

Oba se na glas zareživa in zaključiva še enega izmed neštetih vzgojno-izobraževalnih večerov.