Kljub temu, da pripadamo človeški vrsti, se razlikujemo po izkustvenosti.
Izkušnje dozorevajo v obdobjih.
Individuum potrebuje čas, da se dokoplje do spoznanj.
Spoznanja niso nikdar sočasna in niti ne enolična.

Nikogaršnja krivda ni, razen naša, da nismo sposobni skupnega bivanja.
Navkljub razlikovanjem, je moč skupno shajati;
z željo po medsebojnem razumevanju in spoštovanju,
v zavedanju lastne enakovrednosti ostalim.

Potreben je posluh; ne le do sebe, temveč tudi do okolice.
Potrebno je verjeti - tudi takrat, ko nekdo laže.

Ljudje so nejeverni, ko jim predstavljam lastno nezaupanje občutkom;
vztrajno so mi grenili življenje.
Naučila sem se jim zato ne posvečati pozornosti.

Izgubila sem fokus.
Tisti fokus, zaradi katerega sem se skušala panično okleniti česarkoli oprijemljivega.
Odkar me osredotočenost nima več v domeni, preživljam bolje.

Lagodna je odgovornost, ki sem jo izbrala;
relativnosti čustev zavedna.
Zavedam se sebe in okolice.
Prisluhnem enako sebi kot okolici.

Nimam se časa ukvarjati s podlimi fintami človeškega uma;
ne posvečam pozornosti stvarem, ki za življenje niso neobhodne.

Nikdar si nisem bila pomembna;
svet se ni začel in se tudi ne bo končal z mano.

Ne razumem ljudi, ki svoja čustva pretirano resno jemljejo,
drugim pa kratijo pravico do čutenja narekujoč jim molk.

Verjamem resnici, ki so jo izbrali;
z grozo v srcu sočustvujem, udeleženka v njihovih igrah.
Trapasta so pravila, znotraj katerih se vdajam njihovi moči.

V igri domišljeni za življenja poražence,
navsezadnje ni pomembna nikogaršnja zmaga.

Sčasoma bodo doumeli,
preko neštetih zmag in porazov… zato obstajajo igre.

Nekega dne bodo postali OBZIRNI do soigralcev.