Članek
Predkamena doba
Objavljeno Jul 16, 2014

Ni ga bolj fascinantnega živega bitja kot je človek, s svojo kompleksnostjo. V vsaki njegovi akciji in reakciji je namreč zaslediti kompleks-nostro.

 

Kompleksom sem že zelo zgodaj začela namenjati pozornost - skrajno odločena, da bom po njih klestila z vsemi možnimi orodji, ki jih moj um premore.

 

Naj izpostavim eno svojih poglavitnejših vrlin. Opazovanje.

 

Pa ne tisto, ko nekam sedeš in opazuješ mimoidoče. Nikakor ne. Vstopam globje. Opazujem akcije in reakcije ljudi in štirinožnih bitij. Občudujem medmrežje odnosov, v katerem nihče ne ostane imun, navkljub naivnim trditvam, da naj bi okolje ne imelo vpliva na nas.

 

Minevajo desetletja, jaz pa še vedno ostajam opazovalka procesov in evolucije. Danes bolj kot kdajkoli prej. Res je. Marsikaj se je spremenilo in to ne le zato, ker sem se spremenila sama.

 

Nekoč so bile naše vloge bolj definirane, s tem pa morda naši kompleksi bolj odeti v raznovrstna odela takšnih in drugačnih kulturnih manierizmov. Občutek imam, da so se z emancipacijo in globalizacijo na vsesplošni ravni, naše vloge povsem porazgubile, naši vsakovrstni kompleksi pa usekali na plano, kot bi jim tisočletja ne pripisovali pomena...

 

Revolucija zatiranih zatira tudi tiste, ki zakompleksani nikdar niso želeli biti...

 

Nekoč si v človeku našel nek obzir do drugega, danes je le-tega zamenjalo le še medsebojno tekmovanje. Ustoličiti se kot zmagovalec ali poraženec je postala poglavitna vrlina človeštva.

 

Kulture, verovanja in tradicije se zelo razlikujejo. Glede na geografsko in socialno bivanjsko okolje.

 

Od nekdaj se je šibek udajal močnejšemu, vendar so tradicionalne kulturne vrednote omogočale nek red v vsem tem kaosu.

 

Ne želim, da bi me napak razumeli. Vedno smo bili povsem zmešana bitja in bomo to vedno tudi ostali. Vseeno nas je obšel trenutek, ko je imel pomembno vlogo v življenju tudi Bonton.

 

Res je. Govorim o tistem blesavem, trapastem, prf... bontonu, ki so nam ga kot otrokom privzgajali in je bil spisan moškim v prid. Navsezadnje živimo v patriarhalni družbi, kajneda?

 

Ampak... to skrpucalo od bontona je vsaj jasno razločevalo vloge med spoloma ter ju naučilo vsaj kančka obzirnosti do drug drugega. Ženska si je zasukala rokav, prikazala bledo nadlakt in nalila moškemu čaja, medtem ko je on tiho užil njeno družbo in se naslajal nad gornjimi okončinami... Ups, ušla sem malo na Japonsko, priznam...

 

Me, evropejke smo morale sesti s prekrižanama nogama na tak način, da je pričal o popolnosti naših nog in opajalo moške poglede - moški so nam seveda morali predhodno ponuditi stol, da smo sploh lahko sedle v njihovo izložbo...

 

Iz primera je več kot razvidno, kako je spisan bonton klesal in dopolnjeval naš odnos. Manierizmi so nam omogočali skupno bivanje in lajšali marsikatero zagato in nevšečnost med spoloma...

 

Danes niti ne veš, ali bi si sama prestavila stol, ali bi ga raje vrgla svojemu sogovorniku kar v glavo, kajti obzira v njegovem vedenju ni do tebe prav več nobenega.

 

Moški opravičujejo svoje početje z žensko emancipacijo.

Ženska ga streže od jutra do večera, mu je na voljo, ko to potrebuje... ona pa ostaja na senčni strani njegove pozornosti.

 

Hudiča dekleta, preklemano ceno smo plačale za emancipacijo čeprav vemo, da enake ne bomo nikoli. Moški so namreč deležni povsem drugače vzgoje in se jim ploska ob prvem samostojnem lulanju na kahlo, ob prvi erekciji...

Me moramo seveda za družbeno odobravanje narediti mnogo več... naprimer pospraviti za nekom drugim...

 

Bonton je vsaj narekoval določene pristope, s katerimi naj bi moški ugodil svojemu dekletu ali ženi, se zahvalil za njeno razdajanje drugim. Danes? Tega seveda ni več zaslediti, ali pa se potikam v napak svetu, po napak koncih.

 

Sprašujem se, ali smo bile tudi v predkameni dobi ženske deležne takšnih odnosov? Dvomim. Tam so bile vloge več kot strogo definirane. Eni so bili lovci, drugi so skrbeli za ognjišče. Skrb za skupnost je morala biti obojestranska, če so želeli preživeti v divjini.

 

Danes ženska počne praktično vse. Je nabiralka, je lovka, skrbi za ognjišče.

Kljub vsemu ostaja svetu nevidna.

 

Daj bog, da mi ena skala na glavo pade in grem nazaj med dinozavre.