Letošnje leto si bom zapomnila po velikem številu zdravstvenih pregledov. V pičlih treh mesecih sem bila poslana kar na tri preglede; prvemu »revizijskemu« sta sledila še zdravstveni pregled zaradi odvzema vozniškega dovoljenja, danes pa še »službeni« celostni pregled, zaradi katerega sem seveda potrebovala kartoteko od izbranega osebnega zdravnika.

Kartotek po novem ne dobivamo več, pač pa le izpise le-teh. Kadar mi v roke dajo zapečateno kuverto, ki naj bi vsebovala moje osebne podatke, le-ta nikakor ne more ostati tajnost – ne zdrži daleč od mojih oči in še manj od srca. Z dokajšnjo naglico sem odlepila zavihek in razprostrla zložen list papirja.

Vse »bp«, vključno s kožo in hrbtenico (kljub temu, da imam s hrbtenico že vsaj 20 let težav), pri duševnem zdravju pa….. DIAGNOZA, ljudje božji! In to kakšna!!! NEPRILAGOJENA.

V žilah mi zavre kri. Najraje bi stopila k osebnemu zdravniku v ambulanto ter zahtevala, da diagnozo pri tej priči izbriše - makar z Edigsom… Kako smart!… Ni ga v ambulanti. Izpis je pripravil prejšnjega dne in mi ga v pisemski ovojnici pustil pri vratarju.

Neprilagojena, ker sem se morala leta 2012 zateči v psihiatrično bolnišnico Maribor po bolniški stalež, preden bi lahko dokončno zapustila osovraženo službeno mesto. Delodajalec me je bil tako posrkal, da sem v nezavest padala zaradi njegovih kapricioznih, povsem ne tehtnih izpadov. Belosrajčnikom sem  opisala dvo-letno šikaniranje in mobing, ki sem ga bila z njegove strani deležna.

Težava pri mobingu je vedno – tvoja beseda proti besedi delodajalca. Če pa ima nekdo dvojno število ur, ki niso bile nikdar poplačane, če mu roka odpove in postane nezmožen za delo zaradi količine naloženega dela… to je vse dokazljivo. Navsezadnje sem si ure in dela vsakodnevno zapisovala v računalnik. Še marsikaj drugega bi se dalo dokazati… pa so me utihnili. Z diagnozo in čim hitrejšo vrnitvijo na delavno mesto zaradi katerega sem bila že tako pritlehna, da sem celo razmišljala o skakanju čez rob domačega, 10 centimeterskega balkona…

Belosrajčnikom sem tudi povedala, da sem človek, ki vedno skuša najti ugodno rešitev preko komunikacije, da pa je pri omenjenem delodajalcu le-ta povsem odpovedala. Skratka – nič nimam proti temu, da mi napišejo diagnozo "neprilagojena", ko bodo tudi njemu v kartoteko napisali diagnozo "kreten".

Kreten že zato, ker se je na dan očetove smrti, ko sem se jaz idiot vseeno napotila na službeno mesto, norčeval iz mene namesto da bi mi izrekel sožalje. V službo tistega dne nisem šla zaradi sebe, pa tudi ne zaradi delodajalca. Ni mi bilo vseeno, da bi mojega sodelavca delo pregazilo zaradi moje odsotnosti. Tak človek sem. Najdete kako drugo besedo za opis takšnega delodajalca? Navaden, samozaljubljeni brezobzirni kmetavzar. Nič več, nič manj. To naj piše v njegovi kartoteki, če mora že ravno »neprilagojena» v moji pisati.

In navkljub bolniškemu staležu sem se v službo vrnila, ker se mi zdi etično, da novemu, nič krivemu oblikovalcu olajšam pričetek dela.

So me vsi šefi samo na debelo pogledali:"Smo mislili, da te ne bo več nazaj," nakar se me nihče več ni upal v oči pogledati. Kako dober občutek, ko se človek, ki se je do prejšnjega dne posluževal iger moči, izogiba očesnemu stiku s teboj.

V večini primerov sem benevolentno konfuzen človek. Nikogar ne obsojam in ne etiketiram saj se zavedam, da so percepcije sveta pri različnih ljudeh, povsem različne. Vendar pa ne prenašam manije velikosti, ki daje pravico posamezniku, da gazi preko vsega v svoji bližini. Preziram egocentrične blodnje nekaterih posameznikov, prepričanih v lastno, sicer zelo vprašljivo, inteligenčno sposobnost.

Zavedam se, da ima vsak človek lastne percepcije sveta in zavedam se tudi, da zaradi osebne zgodovine in strukture lahko nekdo ugleda mobing in šikaniranje tudi tam, kjer ju v resnici ni. (V tem je bil ravno omenjeni delodajalec fenomen – velik revež pravzaprav, sedaj ko gledam na to z distanco).

Dolžnost naše države bi morala biti skrb za malega človeka. Ustanoviti bi morala inšpekcije ne zgolj za preverbo cen in gunigugujev, temveč predvsem za redno preverjanje pogojev, znotraj katerih delo opravlja ljudska delavna sila. Potemtakem delodajalci ne bi mogli izigravati mogočnih sužnje lastnikov. Vem, da sem utopist. Preveč pričakujem od države, ki je tako ali tako ni in tisto malo kar je je, je še vedno nepravna in skorumpirana.

Država skratka sužnjelastniški sistem podpira (že z lastnim vzorom). V njeni senci ždi armada  psihiatrov, ki piše diagnoze pregorelim sužnjem, nikakor ne njihovim sužnje lastnikom.

Naša država ne razpolaga z zdravstvom, pač pa z zdravstveno policijo, ki ščiti izkoriščevalske delodajalce.

Današnji zdravnik je bil zelo simpatičen in sem ga vprašala ali smem zahtevati izbris diagnoze. Pa mi je razložil, kar navsezadnje že vem. Če bom to prosila bom le-to potrdila in še dodatno podkrepila.

Moj mož je včeraj dejal: »Potem si pa upaj nekoga tožiti zaradi mobinga in šikaniranja! V sodnikova ušesa njegova beseda proti tvoji v osebnostni karton beleženi »duševni bolezni«.

Opisani primer še ne dokazuje nesposobnosti zdravstvenega sistema. Navsezadnje takšno delovanje državnemu aparatu koristi (kot sem že predhodno napisala) in je očitno zelo premišljeno. Nekega dne bo pač masa sužnjev delala zastonj za peščico sužnjelastnikov. Prosim ne pišite sedaj diagnoze: paranoik....

Nesposobnost zdravstvenega sistema je vseeno prisotna (neglede na hoteno in nehoteno).

Že nekaj let zaporedoma me žrebajo med izbrance za izpolnjevanje zdravstvenih anket. Loterije nisem zadela niti enkrat, za anketiranje pa vedno izberejo mene… Čudno, ne da?…

Zopet me obide sum o »zdravstveni policiji«; ko izvohajo nevarnega modela, ga bodo redno preverjali in zasledoval do groba. Hudič je, če v množici bivajo »razcepljeni« (Divergent - 2014, Neil Burger), ki si upajo na glas izražati in širiti svoje mišljenje.

No, tokrat sem jim v anketo, s katero so med drugim skušali preverjati masovno odvisnost ljudi od INTERNETA, pripisala sledečo vsebino:

Sprašujete, koliko časa preživimo na internetu. Ali zaradi interneta trpi naša okolica, naše delo, naš počitek….

Pa se vi sploh zavedate, da nas je danes večina od INTERNETA odvisnih, saj se z njim preživljamo? Se zavedate, da z napak terminološko zastavljeno anketo ne boste pridobili verodostojnih podatkov, ker se ne osredotočate na temeljno težavo - računalniška prostočasna mašila kot so: igrice, socialna omrežja... INTERNET označujete kot največji družbeno-socialni BAVBAV... Ne morete tlačiti ljudi, ki se z internetom preživljajo v isto skupino s spletnimi zabavljači!

Ker sem neprilagojena me bodo verjetno naslednje leto spet izžrebali. Bom poročala, če so moje utemeljene pripombe jemali v obzir. V tem primeru jim bom natisnila ta blog (kot dokaz, da sem jih bila jaz podučila o terminologiji) ter jim izstavila račun.

Nimam nikakršnega namena postati suženj nesposobnim šefom - makar državnim (vključno z zdravstvenimi).
Plačajte ali pa se znajdite sami in prirejajte podatke na podlagi glupo zastavljenih anket!
Drugega očitno niste sposobni.