Ura je 14.45. Med pripravljanjem na odhod iz službe, mi možgani že zrcalijo seznam popoldanskega dela. Zmoti me tiho brnenje službenega, namiznega telefona.

Dvignem slušalko.

»Lara?! Pravkar sem skušala objaviti nove urnike storitev na našo spletno stran in se je vse sesulo. Ničesar ne morem narediti! Prosim, če mi daš svoj mail, da ti pošljem seznam, da ga boš lahko objavila!….«

»Oj, oj, oj…«, jo skušam že tekom govora prekiniti, pa se ne da zmotiti in me le zasuva z navalom informacij, ki se zaključi s prav nič prijaznim ukazom.

Končno le prekine čvekalni tok.
»Počakaj sekundo, da se logiram na stran in pogledam, kaj dogaja…«

Ne uspem niti zaključiti stavka, ko že nestrpno prevzame besedo:«Kaj???!! A zdaj naj bi te pa pri telefonu čakala?! Daj mi e-pošto, da ti pošljem material!«

Popizdim.

»Draga moja! V popoldanskem času me čaka cel kup drugih obveznosti in tvoje odgovornosti nikakor ne bom nase prevzemala. Ne boš si takole rok oprala! Počakala boš, da pogledam!…«

Vmes se skušam že ves čas logirati v portal. Tako me je spravila ob živce, da sem povsem pozabila vstopno geslo. 'Bemtiš, pa taki sodelavci!!! Slušalka vztrajno sika v moja ušesa. Nenadoma utihne. Prekine zvezo in mi ob tem zabiča, naj jo pokličem nazaj. Razvajena gospodična Miss Piggy.... z roza krilcem, šrlečimi blond čopki in valjarjem, da te kap!

Končno vstopim v spletišče in na mojem ekranu je vse videti normalno. Testno zapišem podatek. Vse dela, kot mora. Kličem jo nazaj.

»Kateri spletni brskalnik uporabljaš?«

»Internet Explorer. Že res, da se mi je predvčerajšnjim sesul…«

»Poglejva nastavitve. Prosim postavi miško na gornji desni kot ekrana, na ikono kolesca in izberi nastavitve…«

»Ne, ne, imam Google Chrome… Bom v njem naredila!... Sem ga že odprla!...«

Nahajam se na robu živčnega zloma. Če je ta budala že prej razpolagala z dvema brskalnikoma, čemu mene kliče, preden predhodno obeh ne stestira?! Čemu zganja neko paniko, ki v resnici sploh panika ni?! Prej bi dejala, da gre za bolano prepotenco…

»Draga moja, prosim poslušaj! Sedaj bova rešili prikazovanje na Internet Explorerju, da mi ne boš drugič tako v luft skakala…«

Zvoke slušalke zavestno izklopim, da bi le preživela ta najin razgovor in bi mi ne prekinjala miselnega toka. Vseeno še kar škripa in sika... Kar nekaj!!! Ljudje božji, kar nekaj! Upam, da mi ne bo eksplodirala glava. Še dobro, da mi je ni treba prenašati v naši poslovalnici.

»Imaš v nastavitvah nastavljeno, da brskalnik ne shranjuje zgodovine?«

»Ja.«

Oh, končno... Zmaga! Pripravila sem jo do odgovarjanja.

»Potem mi pa prosim naredi uslugo in le računalniško tipko F5 pritisni.«

»Ja, ja… zdaj dela!«

»No, super. Veš torej za drugič, kaj ti je narediti.«

Če se že obrneš k sodelavcu po pomoč mu prisluhni in ga skušaj čim manj znervirati.

Zavedaj se, da prelaganje lastnih dolžnosti drugam, ne reši tvojih težav in je od tebe povsem neodgovorno dejanje, ki ga marsikdo ne bo na dušek izpil.

Navsezadnje je izbira tvoja.
Lahko se pa znajdeš v kakšnem blogu… Na tvojem mestu bi krepko premislila…