Moji roki objemata volan. Oči imam uprte v vlažno bežeče cestišče, ki ga osvetljuje sloj žarometov.

V živčnih celicah mi odzvanja zvok polomljene angleščine:
"Zagotovo ga bo pustila... Mislim, da je že izvedel... Ne, ne bosta več dolgo..."

Občutek imam, da mi bo glavo raztreščilo.
Le kolikokrat mu moram povedati, naj se ne dere ljudem na ušesa kot kakšen razpuščen Italijan.

"You were pussy traped!" se mu v smehu rogajo besede z zadnjega sedeža.

Sine se je odločil. Postati igračka dekletu, ki z velikim zadovoljstvom sedi na dveh foteljih in z njima tudi seksa.
To si vsekakor zasluži, ker je tako zelo nežna, tako zelo sramežljiva, tako zelo pohlepna in tako preklemano negotova vase....

Vsak tretji stavek je namenjen NJEMU, njegovemu tekmecu.
Spomnim se stare italijanske popevke čudaškega avtorja z enigmatičnim imenom Renato Zero (= Renato Nula): "Il triangolo no, non l'avevo considerato..." (trikotnika nisem predvideval...)

"A pa hodiš z NJIM?!"  se nadaljuje porogljivo zbadanje z zadnjega sedeža.
Otroku sploh ni jasno, čemu ga je takšno vprašanje doletelo.

"Ha, ha, ha. Pussy trap, pussy trap! A pa ti sploh veš, koliko te jih bo še doletelo?!"
"Glej sine... kakorkoli se boš odločil, bom spoštovala tvojo odločitev. Le za eno uslugo te prosim. Lahko mi pripoveduješ o dobrih lastnostih te veze ampak, lepo te prosim, prihrani mi potankosti. Navsezadnje gre za tvoje odločitve pri katerih nimam besede."

Iz Pepelkine žena-mama-taksi buče izstopimo točno ob polnoči. Do potankosti sem sledila moževim navodilom, kdaj naj se pripeljem ponj na službeno novoletno zabavo.

Povzpnemo se po stopnišču. Mož si odpre piksno hladnega piva, sama si namešam špricar.
Sine prične glasno negodovati, ker sem pozabila nabaviti zalogo brezalkoholne pijače.
Bližamo se novemu letu in se to vendar dogodku res ne pritiče.

Zvijem si cigaret in sedem k oknu. Potegnem dva dima, ko prisede sin.
"Mi ti še lahko zrihtaš narghilé?"
"Lahko seveda, za novo leto."
"Ne, ne, pusti."
"Zakaj, če si ga želiš?"
"Ni pomembno."
"Ja hudiča povej, kaj ti leži na duši!"
"Ni pomembno."
"Ne ti meni ni pomembno!"
"Lahko ga kupim tudi v Trstu za 10 €."
"Aha. Razumem. Torej si želiš za novoletno darilo le denarja?"
"Ja. Ne. Ni pomembno."
"Ja pa hudiča, česa se bojiš?! Bodi iskren! Povej mi že enkrat kje te čevelj žuli!"
"Saj veš, odkar imamo malega črnca v družini, niti tete niti strici nimajo niti ficka zame."

Preslišim tistega "črnca v družini". Navsezadnje sem potrebovala petnajst minut, da sem iskreno besedo z njega ven zvlekla, zdaj naj bi mu pa še moralizirala? Nikdar nisem ljubila shizofrene vzgoje.

"Saj veš, da potrebujem denar, ker sicer nikamor ne morem in tudi ne ničesar početi."
Ti mater, si mislim. Kako je današnji mladini težko.

Moja misel švigne iz oči v prostor in sine mi zastavi presenetljivo vprašanje:
"Pa ti? Kako si ti v mladosti razpolagala s svojo žepnino? Kako si preživljala mladost?"
"Jaz? Žepnina? Si prepričan, da si želiš to izvedeti?"

Zavzame prepričljivo krinko poslušalca, zato mu sklenem odgovoriti. Z ljubeznijo. Kot vedno, med drugim.
"Torej, sine. Sama nisem prejemala žepnine. V redkih primerih, ko me je ta sreča doletela, sem jo morala v kratkem času materi povrniti."
"Ja kako si pa kam šla? Kaj si pa počela?"
"Z zakompleksano mladino sem se družila po parkih, kjer smo skupno prepoznavali in zdravili naše komplekse. Pravzaprav smo odlično zabijali čas, kar današnji mladini niti ne uspeva najbolje."

"Ma ne, glej, narobe misliš. Saj se tudi mi družimo. Tudi mi se spoznavamo," zavzame obrambo.

Pri dvaindvajsetih je še vedno tako zelo nezrel, da me kar zmrazi. Njegov študij psihologije mi ni v uteho.
Trenutno se posveča le enemu, svetemu cilju; kako zmanipulirati okolico da mu bo, navkljub svojim nezadovoljenim elementarnim zahtevam, omogočila zadovoljitev potreb.

Dvaindvajset let prebitih ob računalniku. Vedno sit. Nikdar ni utrpel nobenega pomanjkanja. O ja, pomanjkanja so že bila, vendar jih sam ni nikdar občutil. Pomanjkljive izkušnje. Po drugi strani se je moral že zelo zgodaj soočiti s smrtjo očetove partnerice. Ni povsem bos.

Bemtiš, pa atipičnih mater!

Sledi ogled filma The Giver (Phillip Noyce, 2014). Zgodba ga sicer povsem pritegne, vendar si ne zna razložiti zakaj.
Zato zgodbo na kratko povzamem:
"Vidiš sine, film potrjuje mojo filozofijo o tem, kako bistveno je v življenju marsikaj izkusiti in spoznati, navkljub primanjkljaju denarja in moči."

Sledi italijanski "Ah" in skomig z rameni.
Le kako naj pričakujem, da se bo mladi pubertetnik, katerega edina zanimana so izklesanost telesa, dekleta, dekleta in še dekleta ter brezmadežni manekenski videz (po kopitu filma Don Jon - Joseph Gordon Levitt, 2013), pričel posvečati pomembnejšim življenjskim vprašanjem?

Pravzaprav se čudim, kako daleč je odletel z mojega drevesa. Bili so seveda časi, ko sem tudi sama odtavala od lastnih korenin in šele danes razumem trpljenje svojih staršev. 

Vendar upanje umre zadnje.  Izkušnje zagotovo še pridejo.
Ni rečeno, da naju bodo priklenile na skupno vejo, a zase bo pač moral poskrbeti.
Če le pomislim, da sem bila njegovih let, ko je privekal na svet.

"Ne vem, če bi dodal očetovo partnerico na FB, čeprav me je prosila," vprašljivo poseže v moj tok razmišljanja.
"Naredi kakor meniš, da je zate prav.  Mene imaš," ga opomnem.

"Ja, ampak ti si moderna. Ona in oče niti ne."

Takšno imamo.