"Vem, da nič ne vem," so slavne besede enega največjih zgodovinskih filozofov (Sokrat).
Največji misleci so vedno dvomili vase in bili ob tem neverjetno kreativni.
Iz dvoma izhaja marsikaj, kar danes propagiramo kot absolutno resnico, o kateri se ne bom izrekala.
Več glav, več ve.
Kljub temu se veliko ljudi boji dvoma, kot hudič križa. Napram dvomu, izbirajo lažne resnice.
Konstrukte, ki omogočajo religiozna verovanja in fanatična prepričanja, s katerimi se ustvarjata lažna osebnostna varnost in povsem zlagano stanje ugodja.

Nihče ne počne nič drugega, kot da ves čas potrjuje samega sebe (Glasser).
Tudi v dvomu, ne počnemo nič drugega izven tega. Nismo torej na nobeni izgubi, saj se nismo mnogo oddaljili od bistva - potrjevanje samega sebe. Pridobimo lahko ogromno, saj širimo meje našega uma, elastičnost in toleranco do samega sebe in drugega, opuščamo prazna verovanja in prepričanja ter priznavamo, da nikdar ničesar vedeli nismo in nikdar ničesar vedeli ne bomo. Nikakor ne, izven lastnega izkustvenega sveta.

To, kar pomaga meni, ni rečeno, da pomaga tudi tebi - to je več kot dober dokaz, da zgoraj napisano več kot drži.
Moja konstrukcija sveta je povsem drugačna od tvoje in ni rečeno, da je ena izmed obeh zgrešena, kot tudi ni rečeno,
da je ena resnična... Vse so enako resnične/lažne. Gre zgolj za zavestno izbiro posameznika, v kaj se bo odločil verovati in v katero smer samega sebe izpopolnjevati.

Dopuščati si dvom pomeni neprestano raziskovati in pripomoči samemu sebi biti psihično bolj zdrav.
Pomeni svobodo. Absolutno svobodo izbire v vsakem trenutku. Tudi takrat, ko se zavedaš, da svoboden nikakor nisi.
Gre za absolutno, vseobsegajočo odgovornost do sebe. Gre za osvoboditev okvirov ega, kajti ugotoviš, da je tvoj jaz neskončen. Navkljub obratni trditvi verjamem, da se moj izkustveni svet ne začne in ne konča z menoj. Obstaja namreč še moj konstrukt, katerega si ne želim lastiti.

Večkrat se začudim sami sebi, ko navkljub načinu razmišljanja, ki ga imam, zasačim svoje telo v določenem stavu.
Lahko ga nazorno opišem. Noge so prekrižane, s komolcem se naslanjam na mizo. Gornji del telesa bi najraje izpuhtel v vesolje. Ali pa morda stojim z rokama naslonjenima na boke. Povsem izravnana. Obraz je najverjetneje blažen, pogled fokusiran, usmerjen. Takrat vem, da živim fazo samolastnega prepričanja. Takrat vem, da lažem v prvi vrsti samo sebe.
Dovolila sem si namreč zaljubiti se v svoje prepričanje (resnico?) Zakaj? Ker se človek v prepričanjih počuti izjemno inteligentnega, kar je tudi dovolj velik razlog, da se na takšna verovanja in prepričanja obesi in jih skuša živeti. Dejstvo je, da so vsi ti čudoviti občutki nadvse zavajajoči. Lahko jim sužnjujemo do konca življenja, lahko pa raziskujemo dalje.

Zase trdim, da sem samozdravljen shizofrenik (tako je pač znanost sklenila poimenovati stanje razcepljene duše),
pa še marsikaj drugega bi se  našlo. S tem sploh nimam težav. Ni me tudi ne strah izpasti neumna v svetu neskončno meni podobnih vzorcev, z drugimi latentnimi duševnimi boleznimi, ki izhajajo zgolj iz lastnih samoprepričanj. V kolikor se želiš te latence osvoboditi in poskrbeti za zdravje lastne duše, je pač potrebno nehati paradirati svoj samoponos.
Naj ti bo v pomoč opazovanje lastnih stavov in vprašanje - kako se zdaj počutim in zakaj... Pozorno prisluhni vsemu, kar si in kar te oblikuje.

Sama se še osvobajam in se celo življenje bom, zato se opravičujem, če za vas, človeštvo, nimam zdravila.