Nekdo me je vprašal, čemu bi o tem ne pisala, oziroma spregovorila. Najverjetneje zato, ker zapisujem in pripovedujem lastna spoznanja, ki jih že dolgo živim, zakar se nimam potrebe vanje miselno poglabljati in jih ponovno, izvenčasovno doživljati.

Živim z zavedanjem, da lahko moje spoznanje služi izključno meni. Zato ga, prosim, jemljite kot takega.
Moja domena se konča v okvirih mojega nespregovorjenega in nezapisanega razmišljanja. V vaši domeni pa je interpretacija slišanega/prebranega ter izbira, kaj s tem početi.

V prvih dveh pisanjih sem spregovorila o dvomu ter o duševnih boleznih, ki so hočeš nočeš prisotne v vsakem izmed nas
(neglede na priznavanje posameznika - navsezadnje je to tabu tema in se o tem ne govori). Veliko je resda takšnih, ki se jim s seboj ni potrebno ukvarjati. Nas je pa vseeno cel kup, ki smo se s tem prisiljeni ukvarjati.

S tem ni nič narobe. Niti z eno, niti z drugo skupino, vendar pa je istočasno z obema skupinama marsikaj pošteno narobe.

Sama sem imela srečo, ker so bile te teme v mojih mladostniških letih absoluten tabu in se nisem imela moč komu izpovedati. Mati bi me ne razumela, zdravniki bi me etiketirali... Nekaj je prišlo sicer na plano. Ni moglo ostati povsem neopaženo in zakrito. Antidepresivi in pomirjevala niso dosegli svojega cilja. Slabšali so že moje tako slabo duševno stanje, kar je razlog, da sem jih vedno znova opuščala.

V nerazumljenih, samim sebi prepuščenim osebkih so seveda "iztočnice duševne bolezni" bolj izrazite - odprte. Znanost se jim ni odločila nameniti posluha (staroplemenski obredi), pač pa jim je "prijazno" podelila neko ime ter jih ukrcala na ladjo norcev.

Potrebujemo razgovor z ljudmi. Potrebujemo sprejetost in ljubezen.
Na drugi strani pa se soočamo s tem, da nekdo v nas venomer išče in najde razlike ter nas zaradi njih obsoja.

Na ta način začutimo, da so naše percepcije svetlobna leta daleč in se neprestano etiketirani kaj kmalu naučimo,
da bi se morali lastnega čutenja sramovati in bati.
Sčasoma pričnemo etiketirati same sebe.
To je vse, kar se naučimo.

To je razlog, da sem spisala vse koristi, ki bivajo znotraj dvoma.
Ena izmed teh je vsekakor objeti drugačnost, ki je navsezadnje prisotna v vsakem človeku.
Objeti drugačnost, pomeni objeti predvsem sebe.

Sledi pa vprašanje...
Ali je zdravo bivati v neprestanem osebnostnem dvomu in samoumiranju?

Odgovor je vsekakor: NE.

Zakaj?
Ker sčasoma razvijemo lastno cono udobja ravno znotraj tega umiranja, ki nas po eni strani poveličuje in prične nenadoma tako "POZITIVNO" razlikovati od ostalih. Morda smo le šamani ali guruji... Razmišljanja, ki nas pripeljejo na sam začetek. Kačja glava lovi svoj rep...

Človek, ki neprestano umira je enak človeku, ki mu nikdar ni bilo potrebno "namišljeno" umreti, ne pozna trpljenja in se povzdiguje nad trpečim. Namišljeno dajem v narekovaje, kajti kdor je te občutke doživel ve, da so meje med namišljenim/nenamišljenim še kako tanke.

Pri vsaki igri se je potrebno naučiti, kako daleč jo lahko preigravaš ter v katero smer, da boš od nje imel čimvečjo preživetveno korist.
Ne igramo zato, da bi nominirali zmagovalca ali poraženca. V igri življenja sodelujemo preživetja radi.

Ko torej tekom igre prepoznaš cono udobja, zbeži čim dlje, saj ni preživetveno pomembna.
Sprijazniti se z vlogo poraženca ali zmagovalca - oboje nič drugega ni, kot namestiti se v lastno cono udobja.
Ako bi bival v naravi, bi se o tem zelo hitro prepričal.
Ker bi:

1. ne razpoznaval resničnih groženj v okolju in bi te bilo vsega strah (poraženec),
2. samega sebe bi z lastnimi strahovi predhodno tako paraliziral od strahu, da bi te sovražnik zlahka povsem mirno prežvečil, pogoltnil in prebavil (jaki neki zmagovalec).

Po evolucijski teoriji, je vsakršno čutenje našega telesa povsem naravno in podvrženo preživetvenim nagonom.
Menda se bomo ja slej ko prej zavedli, da naša čustva preživetveno potrebujejo dosleden samonadzor, ako bi ne želeli biti žrtev lastne evolucije. Moramo se naučiti REALNO OCENITI same sebe in naše okolje.

To je razlog, da so moji možgani stalno v teku. Najbolj se bojim spanca.
Takrat nimam nadzora in čustva pobebljeno počno kar jih je volja.
Večkrat se zbudim sredi noči in tulim v luno.
Načeloma pa imam svoj "ratio" stalno povezan s svojimi čuti.

Čustva so tista, ki so me vztrajno vozila na led ter mi poklanjala sorodne cone udobja kot jih tvoja tebi.
Le, da so bila moja označena kot napačna, tvojim pa nikdar nihče ni lepil etiket.
Dejstvo je, da je za skupno preživetje manija velikosti najmanj pomembna.

Moja občutenja so me dušila, ubijala in zahtevala evolucijo, da sem danes tu, kjer sem.
Bi tu bila, če bi lahko svojim čutom zaupala in bi mi ne povzročala preglavic?
Najbrž da, tako kot si ti tu.
Najverjetneje bi ne bila kos marsikateri življenjski izkušnji, ki me je doletela. Zato sem tudi takšna občutenja potrebovala.
Sicer bi pristala na kakšni klopci kot kak zapitež ali brezdomec, ki se ne zna odzvati na okolje, v katerem se nahaja.

Zato sem neizmerno hvaležna svojim občutkom in da sem to, kar sem.
Da sem preživela, kar sem.

Da sem, kot pišem pogosto v svojem pisanju, že zdavnaj izbrala VICA.

Samozaljubljenosti ne potrebujem, pač pa veliko dozo kreativnosti, da ubežim lastnim mentalnim 'nebulozam',
da me ne pretvorijo v plen zaradi občutkov zlagane veličine ter nerealno ocenjene situacije.

Naj zaključim: od iluzij nismo sposobni kakovostno živeti in tudi umreti ne.