Hvalabogu, da jih imam... da so prisotne in jih občutim na vsakem svojem koraku.
Hibe... o človeških napakah, oziroma "boleznih", teče beseda.
Altzeimer? Demenca???
Itak... V zadnjem času sploh...
Manični napadi? Tell me about it...
Depresija, paranoja, panični napadi?...
Čudim se osebkom, ki tega nikdar doživeli niso.
Genetske "napake"?
Koliko od nas je vsakodnevno genetsko testiranih in koliko odstopanj beleži
resničnostni vzorec vsakodnevnih rojstev?
Govorimo o "verodostojnih" vzorčenjih?
Koliko "vzorcev" vsakodnevno uide "znanstvenemu" testiranju???
Ne bom vam ponujala instant rešitev ali obižev.
Ne želim se v vaših očeh potrjevati.
Saj menda ja nisem znanstvenik....
Zgolj povprečna "žrtev" sem.... preživetega vsakdana...
Grešni kozel, v katerem se večina ljudi vsakodnevno ne želi prepoznati ter se z njim ne primerjati.
Slepimo se z vsakovrstnimi razlagami, v drugih iščemo znake odstopanja od tako imenovane "normale",
v imenu katere se neprestano strahoma primerjamo z ostalimi.
Da bi le ne izstopali iz okvira umetno ustvarjenega popredalčaknega družbenega povprečja,
s katerim se v resnici, nihče od nas v življenju ne sreča.
Navkljub temu, živimo v utopijah in iluzijah prepričanj,
da so drugi boljši od nas. Dokaz?
Počutijo se boljše. Dokaz?
Nimam ga... Tako čutim...
Le kako naj to opišem in povem???
Dejstvo je, da ima privzgojeni strah svoje učinke.
DELUJE!!!
Večina izmed nas si ne dovoli o svojem čutenju javno spregovoriti....
Zakaj že???
Ne bom dovoljevala, da me kdorkoli od vas oklasificira.
Jaz ne lepim etiket.
Vsakega posameznika skušam razumeti... najsi bo še kako drugačen.
Iskrena bom.
Kot sem vedno bila.
Za moja poznavanja sveta se lahko zahvalim svoji iskrenosti.
Ne boji se morebitne posledične utesnjenosti prisilnega jopiča ali direktne usmrtitve.
Navkljub občasnemu visokemu plačilu, mnogokrat dovoljuje prijeten, nepričakovan izid:
tudi drugi so do mene iskreni.
Spodleti mi le z najbližjimi,
kajti pričakovanja so peklenska....
Težko se jim je povsem ogniti.
In pizda bi bila, ko bi to dejstvo skušala prikriti ali celo povsem negirati.
V drugih skušam vedno najti razdrobljeni delček svojega zrcala.
Košček, v katerem se znam sproščeno zrcaliti in identificirati.
Kajti narcistično se ljubim...
Ja kdo za vraga me bo pa ljubil, če v prvi vrsti same sebe ne bom?
Kot vidite sem tudi narcistično motena, čeprav nisem velika ljubiteljica selfijev.
Žal niso pripomogli k boljšemu svetu in/ali samopodobi.
Preden zavzamem trdno stališče vedno preverim, s kolikimi črepinjami razpolagam.
Sem bolečino izgubljene morda že ponotranjila?
Je morda ravno manjkajoči košček tisti, ki me tako zelo determinira?
Nanj sem že pozabila... ampak...
Mu res namenjam melanholične speve?
Znanstvena dognanja in/ali židovske žrtve?
Pustimo to...
Shizofrenija?
Tell me about it...
Fuck off!!!
Sprašujem se ali obstaja "bolezen", ki bi ne konstruirala mojega JAZ-a???!"
Vse bolezni, "napake" in hibe, kar sem jih naštela, so namreč moje,
kar po mojem mnenju nakazuje zgolj na utemeljeno sledečo trditev:
"Niste primerni, da bi poimenovali in opisovali mojo dejansko psihopatologijo,
pa tudi ne očitno dovolj kreativni, da bi si lahko vsakodnevno umišljali ter znantsveno dokazovali in potrjevali razvoj in nastanek vedno novih bolezni, oziroma klasifikacij "drugačnosti" drugih...
Se pa vztrajno bližamo tej točki gravitacijskega nesmisla.
Črni luknji, ki nas bo slej ko prej posrkala vase, da bi nas lahko naknadno z vso silo izpljunila v praznino.
Psihopat sem.
Res je. Tudi s tem se strinjam.
Sicer še nedokazan, ker do nedavnega ni klestil po vas in ga zato še niste imeli možnost samim sebi tolmačiti,
identificirati, predvsem pa ne razkrinkati...
Preden se zoperstaviš nasprotniku, ga moraš pač spoznati...
Nikdar še nisem svojega mnenja obelodanila na tovrsten način, da bi z besedo skušala razkrinkati
univerzalno človeško samoprevaro (= samopotrditev = slepilo = kratkoročna rešitev = materializacija strahov = medicina = farmacija = lobi...).
Prevaro, ki nudi široki množici uteho, ko čuti NEIZBEŽNO POTREBO PRIMERJANJA SAME SEBE
S SVOJIM ŽIVLJENJSKIM OKOLJEM. Trik, s katerim skuša prikriti povsem naravna, elementarna odstopanja lastnih ZAZNAV in TOLMAČENJ. Povsem zgrešena kompenzacija, ki pripomore utišati naravno dano POTREBO PO SAMOPOTRDITVI.
Fuuuuuuuuuuuuuuuckkkkkkkkkkkkkkk offffffffffff!
Dolgočasim se.... Že veliko število let...
Dajte mi že enkrat novih stimulacij!
Bolj človeških. Moji genetiki in percepciji pisanim na kožo.
Zgolj za fokuse in praznoverna prepričanja gre, katerim vaša znanost dopušča, da se primerno razraščajo
na koži izbranih testnih kreatur, da bi jih lahko iz varne razdalje proučevala ter dušila s farmacevtskimi preparati.
Da bi se ji le ne bilo potrebno ukvarjati z njimi, predvsem pa ne SAMA S SEBOJ...
(In potem govorimo o migrantih, razlikovanjih in bogsiganovedi o katerikoli težavi še vse...)
Edina težava je razvoj znanosti (= strah lastne zrcalne podobe), orodja katerega človek še danes ne zna koristno uporabiti sebi v prid.
Vse kar v svetu negativnega obstaja, je produkt izmaličene znanosti, ki postaja vedno bolj sami sebi namen,
saj že dolgo ne služi človeku na poti samospoznavanja.
Hipohonder sem in to nameravam ostati.
To je moj odgovor.
Znanosti, medicini in družbi.
Hvalabogu, da se imam in ne želim se izgubiti, kar mi daje dovolj tehten razlog, da se iščem in najdem vsepovsod.
Tudi znotraj povsem tujih svetov.
Ako bi se teoretikom pogumno zoperstavljali, bi znanost ne obstajala.
Njene korenine bi se ne podivjano razraščale vsepovprek, nam meglile razum in krojile klasifikacijsko usodo.
Opisujete Človeka in Človečnost??? Njegovo naravno staranje in minljivost?
Potrebo po ljubezni in sprejetosti?
Bogu hvala.
Ne pretvarjajte teh občutkov v znanost, ne omejujte se na izvenosebne testne vzorce in vse bo še v najlepšem redu.
Svet naj bi proučevali zato, da bi bolje razumeli sebe in lastne zakonitosti.
Da bi v celoti sprejeli, vzljubili svoj um in telo, ju povezali ter z njima dostojno preživeli.
Samemu sebi sovražen organizem ne preživi.
Podpisano: nekoliko okajen in zato nič manj verodostojen zapis iskrenega megalomana.
Sep 04, 2015