Časi so menda zreli kot hruške.
Sedaj, ko svetu odpiramo vrata je prav, da spregovorim.
Pa da vidimo, koliko časa bodo vaša vrata ostala odprta.
Da vidim, koliko hrušk se bo odločilo skotaliti čimdlje od veje, ki jih napaja.

Že celo življenje niham med dvema kulturno različnima državama.
Obsojena drugačnosti, saj se ne zlijem niti z eno, niti z drugo raso.
Vsaka ima svoje pomanjkljivosti (le jaz sem popolna, seveda; 'cause I'm a creep).
Neprilagojena, ker sem sklenila ostati zvesta sebi in se ne podrediti igri raznoraznih vaških in medkulturnih tekmovanj,
iz katerih ne vznikne nikdar nič dobrega. Niti za lastno raso in nje temperament, kamoli za posameznika.

Navkljub številnim nevšečnostim sem preživela. Evo, tu sem.
Nisem bežala iz Slovenije in se skrivala po zakloniščih,
temveč sem bila na njenem = svojem vojnem ozemlju aktivna.
Ščitila sem svoje biološko okolje.
Kajti tudi če nikamor ne sodim in me nikjer ne sprejemajo,
razpolagam s prirojenim čutom za bivanjski prostor, iz katerega me nihče na silo, nikdar ne bo izgnal.
Nisem genetska spaka, skratka!
Ja, tako jaz na to gledam.

Vsaka normalno razvita žival bo ščitila svoje ozemlje in ga do onemoglosti branila.
Nič ne de, da označujete večino živali, med katere sodim tudi sama, kot trapaste in kulturno neevolvirane.
Sama leta opazujem absurde vaše kulture, iznakažene empatije in humanosti.
Hipijada.... Nobene logike v njej.
Nobenega občutka zase in lastno okolico!

Bila sem še dekle, ko sem sklenila umreti na cesti.
Čeprav sem imela očeta v Italiji mi na glavo ni padlo, da bi prebegnila k njemu.
Itak, da me je bilo strah.
Saj so mi pa ja tudi brzostrelko prislonili na glavo in nož, na vrat.
Skoraj bi se bila polulala od strahu.
Ne, nisem pogumna, vendar ščitim kar je mojega.
To je v moji naravi, v mojih genih.
Le kako naj bom otroku mati, če še sebe in svojega ozemlja zaščititi ne znam?
Če prvemu zasvojevalcu olajšam, da me še izgnati ni potrebno,
ker se sama poženem v dir neznano kam...

Nihče me nikdar ni in me tudi nikdar ne bo pregnal iz MOJEGA ozemlja.
Trmasta pa sem...
Naj si maže roke.
Naj pade moja glava...
Kakorkoli.
Moje ozemlje je vredno mojega truda in napora.
Navsezadnje ga je nek moj prednik zasvojil.
Nekoč... davno.
To je razlog, da sem danes tu.
Da nas je veliko tu.
Da nikdar nisem sama.
Da je veliko revežev, ki nimajo kam.
Tudi jaz sem ta revež in če bi ne bila, bi želela biti.
Ker ljubim ljudi.
Takšna pač sem.
Zaljubljena, v svojo genetiko.
Smili se mi vsak,
ki te genske strukture ne premore.
Ampak sam si je kriv za to.
Morda je le pokasiral gene nevretenčarjev,
ki so neprestano brezglavo reševali svoje riti...
...neoliberalne gene.

In sram bi moralo biti državo, ki lastnim državljanom ne nudi priložnosti za delo,
da so prisiljeni s trebuhom za kruhom, drugam.

Ako se pustim izgnati, negiram svojo kri in vse, kar se etičnega pretaka po njej.
Postanem le doprinosno število naraščujočim pomehkužencem, ki celo vodijo svet.
Podpiram svetohlinstvo, kapitalizem (reveži nimajo nikdar kam bežati) in oportunizem.
Evolviram lastne gene, da bodo lahko razvijali bodoče neoliberalne pošasti.
Maaaaaaaaaaarrrrrrrrrrrrrrrrššššššššš!

In vi si, navezano na ta kontekst, upate celo zlorabljati besedo svoboda?
Tako kot ste jo zlorabljali pri vzklikanju besedne zveze Je suis Charlie!?

Istočasno, ko javno blatite kulturo drugih dežel,
odpirate njihovim beguncem vrata ter jim strežete njihovi kulturi primerno...
Kasneje boste pa zahtevali, da se prilagodijo novim kulturnim razmeram...

Koliko vas je, ki ste imeli pri obeh zgodbah licemersko prste zraven?

Nacija, ki ni sposobna integrirati lastnih kulturnih in psihofizičnih razlikovanj in le razpreda o
utvari idealizirane svobode, bi sedaj reševala probleme, ki presegajo lastne?

Pa kdo je tu nor, se vprašam???!

Da ne bo pomote.
Še enkrat ponavljam: ljubim ljudi.
Ne ljubim absurdov.

Sedaj pa... navali narode!
Po meni je!