Naša hči je nekoliko drugačna in je naša, ker ni čisto moja.
Ne nosi mojih genov, fizično nima nič skupnega z menoj in je neglede na Prader Willi sindrom
in na posledično razvojno "zaostalost" največja carica, kar sem jih spoznala.
Humoristka kot se šika in kar se mene tiče, inteligentna sto na uro.

V petek je imela zdravstveni pregled, namenjen zdravljenju z rastnim hormonom.
Zvečer smo doma z njo sedli z namenom, da se skupaj pogovorimo o njeni prihodnosti in pričakovanjih.
Deklič je namreč v devetem razredu in njene želje, da bi vpisala srednjo šolo so,
neglede na njene fizične ovire, zelo velike.
Želela bi namreč vpisati živilsko šolo, kar je za nosilce PW sindroma, vse prej kot priporočljivo.
Omejitve ji želimo prikazati v luči, ki bi jo bila sposobna sama razumeti.
Želimo pogasiti raznovrstne sence zaskrbljenosti, ki se porajajo v naših odraslih, drugačnih glavah.

Jaz: "Veš, če bi hodila na živilsko šolo bi se morala stalno soočati sama s seboj in svojo lakoto.
Je smiselno, da si povzročaš takšne skrbi?"
Ata: "Mami je rekla, da si še vedno tu in tam sama skrivoma postrežeš s hrano.
Le pomisli, kako težko ti bo, ko boš z njo venomer v stiku."
Ona: "Ne, jaz bom čuvala. Jaz vem, da zmorem."
Po dolgem prigovarjanju sklenemo, da se bodo morale njene želje srečati z njenimi dejanji,
do takrat pa bomo z njo redno preverjali njeno pripravljenost k doseganju dogovorjene skladnosti.

Ata: "Morala boš poznati tudi uro... Le kako misliš, da boš pravočasno ujela avtobus?
Predvsem me skrbi to, ker bo znalo mnogo sošolcev izkoristiti tvojo drugačnost v lasten prid."
Ona: "O ne, jaz že prepoznam nesramneže in jim rečem oprosti, to me pa ne zanima..."
Jaz: "Ampak nesramnost se mnogokrat skriva tudi tam, kjer je ne vidiš..."
Zaznam trud moža, ki skuša hčero zaščititi pred zunanjim svetom.
Obrne se k hčeri in ji poda daljinec:
"Izvoli daljinec. Mi daš prosim svojo plišasto igračo?"
Hčeri skuša dokazati kako enostavno jo lahko nekdo pretenta.
S primerom pokazati, da se pred svetom ni sposobna braniti sama.
"O, ne dam! Vem, kaj imaš za bregom. Kar kupi si svojo igračo!"
Itak, da je sposobna miselno prehiteti očeta pri njegovem namenu.
Saj je pametna hči!
Ona: "Veš, ata, jaz sem sposobna nesramnost ugledati v očeh..."
Snamem si očala in se zazrem vanjo:
"Kaj res dekle drago? Sem tudi jaz zdaj nesramna?"
Prepričana, da ji tudi jaz nastavljam past v katero se ne želi ujeti, pove:
"Ooooo, nekaj razmišljaš... Vem, vem, da imaš nekaj za bregom!"
"Ničesar nimam za bregom. Skušam ti povedati, kako zelo te imam rada."
Očka s prikimanjem potrjuje mojo trditev.
Premišljeno rečem:
"Veš, zdaj si v tistih letih, ko so ti mladi fantje všeč. Atiju si se sposobna upreti ampak le pomisli, da poleg tebe sede mlad fant, ki ti je že dlje časa všeč. Njemu se boš težje uprla kajneda, predvsem če te bo prijazno gledal in ti namenjal prijazne besede... Kako boš to zmogla?"
Krepko se zamisli nad predstavljeno težavo. Sebi in nam prizna da bo pa to, veliko težje.
Ata: "Poglejmo si film!"
Jaz: "O ne, to pa ne bo šlo! Saj se menda ja pogovarjamo...?!?"
Mož se obrne k hčeri in jo vpraša: "Bi gledala film ali bi se še pogovarjala?"
Hči: "Veš kaj ata, meni je pogovor pomembnejši od filma!"
Jaz: "Vidiš, kako skuša nekdo odvrniti pozornost od pomembnih stvari? Tega ne smeš nikdar dovoliti!"
Obrnem se k možu:
"Namesto, da te toliko skrbi, ji raje pravo smer nakazuj z vzorom. Ako boš vzoren, tvoja hči ne bo pripravljena pristajati na manj. Prava pozornost ni nikdar preusmrjena in pravi je tisti, ki jo je sposoben nuditi..."
Mož mi, presenečen nad lastnim dejanjem, pritrdi ter zaključi večerno skupno debato z besedami:
"Vesel sem, da smo se imeli možnost pogovarjati o tako pomembnih rečeh.
Hčera moja draga, vedno bom na voljo preverjati tvoje želje, ki so mi nadvse pomembne.
Skupaj bomo iskali rešitve za tvojo prihodnost."
Ona: "Sedaj lahko gledamo film."

Naslednje jutro mi mož presenečen pride povedat, da se mu je hči zahvalila za pogovor.
Ko me ugleda, se zahvali tudi meni.

Nikar in nikdar ne mislite, da vaši otroci niso sposobni dojeti odraslih svetov.
Tudi če marsičesa ne razumejo, so sposobni prepoznati pozornost, ki jim jo namenite.
Pomembno je, da slišijo toplino vaših besed in začutijo, da ste jih sposobni enakovredno obravnavati in slišati.
Namesto, da se pretvarjate v stripovske junake in ščitite svoje otroke pred zunanjim svetom, bodite realen starševski vzor.
Namenite jim vso vašo pozornost takrat, ko sami izrazijo potrebo po njej.