Odločila sem se pisati o odličnosti, ker je to tema, ki je še nisem zasledila.
Poznate tiste ljudi, ki nekaj naredijo in nato iščejo potrditve lastnih dejanj v svoji okolici?
Hmmmmmm...

Poznam marsikaterega človeka, ki zaključi dan tako, da celodnevno agendo preda slušatelju:
"Danes sem naredil to in ono in še tisto zraven..."
Nato stoji kot tupa hruška (beri kup nesreče) v pričakovanju, da bo sogovorec nakazal svoje čudenje in izgovoril magične, potrditvene besede:
"Ja koliko si bil pa ti danes priiiiiiiden!!!"

No, sama zase vem, da ne naredim mnogo odličnih stvari. Sem precej samokritična.
Tudi ne pričakujem, da bi me drugi hvalili, ker mi njihova pohvala pravzaprav nič ne pomeni, če se sama pohvaliti ne morem. Sama namenim vsekakor več pozornosti vprašanju, ali bi lahko opravljeno storila bolje.
To vprašanje mi pomeni mnogo več od samohvale.

Pomembenjše je od vseh potrditev tega sveta.
Njegov odgovor pa se vedno znova glasi:
Bodi kreativna Lara!
Just think about it!!!
lahko optimiziram samolasten proces?
Just do it Lara!

Pohvala je torej oblika potrditve/samopotrditve.
Pravite, da se brez nje živeti ne da?
Ne živim brez nje, sem pa do nje zahtevna.
Ne želim biti od nje odvisna kot pijanec od alkohola, sicer najverjetneje ne bi naredila ničesar odličnega več.
Zavrla bi lastno kreativnost, kar mi pa nikakor ni namen.

Odličnost je zame naporno delo, ki zahteva od človeka presežek samega sebe.
Presežek, izmerljiv na podlagi pridobljene umske širine.
Šele ko širino osvojim, se sami sebi priklonim.

Odličnost ocenjujem vedno le za nazaj in nikdar v trenutku, ki ga živim,
ker so v tem trenutku vsi moji napori usmerjeni v preseganje same sebe.
Nikakor ne v potrjevanje obstoječih stanj.

Pisanje mi pomaga verificirati svojo verodostojnost.
Sprotno beležim dosežke svojega uma.
Bila sem stara pet let, ko sem pričela pisati.
Zase.

Kot dekle sem se družila z dvema prijateljicama.
Povezovala nas je strast do pisateljevanja.
Vsaka je imela svoj stil in žanr.
Zgodbe smo si prebirale na skupnih druženjih.

Izrpovedovale smo si vzajemno mnenje pripovednih oblik in predelanih vsebin.
Pozornost smo namenjale drugačnim načinom pripovedovanja in razmišljanja ter na "na novo" uporabljenim slogom.
Zaradi teh sprememb smo se druga drugi priklanjale.
Znale smo si povedati, kaj nas v zgodbi pritegne in kaj zmoti.
Pravzaprav smo bile za svoja leta krepko zrele, da smo vedele čemu sploh namenjati fokus...
Večina ljudi tega še danes ne ve in se raje v kozarcu vode utaplja.

Učile smo se hoditi.
Takrat je človek vedno pameten.

Kaj torej odličnost je?
Kdaj se zdim sami sebi odlična?

Ko sem pri enaindvajsetih letih odkrila, da sem že pri dvanajstih letih spisala srhljivko, ki je vsebovala še danes veljaven razmislek.

V zgodbo sem vpletla mlado dekle in mitološko pošast.
Brata, ki ga že v materini maternici zaznamuje zlo.
Njegov morilski pohlep je tolikšen, da ga morajo ob samem spočetju vkleniti v verige.
Z njegovim bivanjem neseznanjeno sestro pošljejo živeti k teti na vas.
Zavest v njej se postopoma prebuja.
Sanjske, abstraktne podobe ji sporočajo namen obstoja.
Žrtvovati se v dobrobit izničenju obstoječega zla.
Zamaknjejo stanje jo vodi k zavedanju = k bratu v temačno klet.
Samovoljno se mu preda in pusti, da jo raztrže.

Potešitev zla na eni in dekletova martirska vloga neuničljive ljubezenske vezi na drugi strani.
Zlo se potroši in v njej usahne.

Zgodba je primer odličnosti mlade Lare, kateri še danes ne ugovarjam.
Napisala sem kar nekaj neovrgljivih resnic:
1. dokler želja ni potešena, ostaja ena plat nas samih povsem nezadovoljena in divja,
2. ako željo potešimo, naša divja nrav z njo usahne.
3. do zlahka osvojenih reči hitro izgubimo interes...

Naj vam postavlim naslednjne vprašanje: so potrjevanja mojih potreb in želja smiselna, ako v njihovo uresničitev nisem vložila dovolj znanja, truda, predvsem pa časa v samoopazovanju?
Le samoopazovanje me namreč očitno vodi k odličnosti.

Le samopresežek rezultira v osvojitev preprostih spoznanj, ki služijo meni (ne svetu) za samorazvoj.
Samopresežek ni pohlep.
Živi in diha.
Z menoj na vsakem koraku.

Nobenih predznakov ne nosi.
Osmišljam lastno bivanje.
Moja želja in potreba sta njemu namen.

To ne pomeni, da sama potrditev ne potrebujem.
Kaj bi dala, da bi me gledalci med tem ko telovadim, vzpodbujali:
"Lara, saj zmoreš! Samo še en krog! Saj gre! Wow! Odlično Lara! Le poglej koliko si v tem trenutku zase naredila???!!!"
Ostaja vprašanje ali bi njihovo vzpodbudo "kupila".
Nikdar je nisem, mi pa v tem primeru vzpodbuda vsekakor veliko pomeni.

Sami se torej odločamo kje, kako in katero pot zizbrati, da bi potrdili svojo Odličnost.

Želim vam lep dan.

PS: Od vas pa pričakujem, da mi rečete sledeče: "Lara nehi ga že eno malo "srat"! Nared že enkrat kej za svojo mašinerijo in se sprav telovadit!!!"
(Že vnaprej vsem hvala in priklon.)