Poznam dva umetnika.
Ljubila sem.
Oba.
Izbrala sem ju bila.
Zaradi njunih identitet.
Neponovljivih, neprilagojenih, povsem svobodomiselnih.

Ona...
Ustvarjalna.
Mojstrica kolorja.
Čarobna.
Ne želi od lastne ustvarjalnosti živeti.
Radodarna, umetnost svetu podarja.

Spoznavanje,
druženje,
Ljubezen.

Stavhala je rimski mozaik
in iz njega sestavila magično število.
"Za srečo," je dejala
in mi stisnila v dlan sedem belih in sedem črnih drobnih kock.

V steklenički stekleni sem jih dolga leta hranila,
dokler jih ni mati zavrgla.
Ni poznala njihove vrednosti
in ni me po njej povprašala.

On...
Nekoč krpal je zeppeline iz blaga.
Oblikoval glinene broške
in oživljal lesene strukture.
Pisal scenarije
in ustvarjal koreografije...
Ni umetnik, pač odvetnik...
Širokega spektra.
Po srcu umotvorec in genij...

Spoznaval me je z umetniki.
Bili so le senca
njegovemu večplastnemu stvarjenju.

Ne želi od lastne ustvarjalnosti živeti.
Z morjem, na morju in z družino zdaj diha.

Nikomur ne zavidam.
Niti Ljubezni in niti kisiku.
V nosnicah pa ostaja... njun vonj po svobodi.