Čeprav me moj poklic inženirke multimedije načeloma osrečuje, me zna tudi hipoma zelo onesrečiti.
Oblikujem že sedemindvajset let.
Sprva sem se posvečala le tiskovinam. Kasneje sem pričela izdelovati spletne strani in
flash animacije ter se tudi bolj aktivno ukvarjati tako s fotografijo, kot tudi s snemanjem in filmsko montažo…
1989. leta sem zaključila Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kasneje v Trstu pridobila naziv namiznega založnika in leta 2011 svoje znanje zaokrožila z diplomo multimedijske inženirke.
Ako se danes sprehodim skozi svojo ustvarjalno zgodovino kaj hitro ugotovim,
da se je v sedemindvajsetih letih mojega delovanja, marsikaj spremenilo.
Nekoč je bil moj poklic zaželen, cenjen in pošteno plačan.
Oblikovalci še zdaleč niso bili izkoriščani, kot so to danes.
Seveda so že obstajale določene stvarnosti, ki so se okoriščale naše marljivosti in talentov,
vendar so te sodile bolj med izjeme. Nikakor še niso narekovale širših, družbenih izkoriščevalskih norm.
V tistih časih je bil stalen, povezan in trden produktiven team, v največjem dolgoročnem interesu
tako podjetja, kot tudi njegovih strank.
Kakovosten, končni proizvod je bil prizemljena posledica ozaveščenega, konstruktivnega,
premišljenega skupinskega koncepta in dela.
Porast robotizacije je v naslednjih letih prispevala k vedno večji brezposelnosti,
ki je postopoma vodila v vedno večjo računalniško pismenost.
Vpadla je kupna moč množic.
Devalorizaciji našega poklica so botrovali iz dneva v dan bolj razpaseni javni razpisi,
na katerih je bil do nagrade upravičen le zmagovalec in velika konkurenca prekomernega kadra,
ki je jela zapolnjevati že tako nasičen trg dela.
Nizkocenovne oblikovalske storitve je pričelo ponujati vedno več računalniških samorastnikov.
V dvajsetih letih je naš nekdanji, pošten zaslužek, vpadel za približno trideset odstotkov.
Sama sem zaradi zmanjšanega povpraševanja (tudi na račun naredi sam)
skušala že pred desetimi leti vstopiti v globalni trg dela.
Posluževala sem se spletnih strani kot je www.elance.com.
Gre za spletno mesto, ki združuje svetovno povpraševanje in ponudbo.
Kaj kmalu ugotoviš, da nisi in ne moreš biti konkurenčen arabskemu, kitajskemu
in indijskemu trgu...
Odlični oblikovalci nudijo svoje znanje, izkušnje in delo za tako minimalne vsote,
da Slovenec z njimi še podjetniške barake ne vzdržuje.
Po petih letih neuresničljivih sanjarjenj, sem idejo delovanja na svetovnem trgu, opustila.
Tudi zato, ker postajajo pravila matičnih ameriških portalov evropskim uporabnikom, vedno bolj
neprijazna.
Večina naših naročnikov meni, da bi se morali zadovoljiti z minimalnim zaslužkom,
saj navsezadnje opravljamo ljubiteljski poklic.
Razpaseno je prepričanje, da bi morali večino svojega dela opravljati zastonj.
Ako bo končni rezultat zadovoljiv, bomo nagrajeni,
v kolikor ne, pač ne. Vzemi ali pusti.
Poleg naštetega, me kot oblikovalko, morda najbolj prizadene vpad odgovornih, strateških naročnikov.
Celostne podobe podjetja nihče več ne spoštuje.
Ta se vedno bolj oddaljuje od svojega izhodiščnega temelja;
služiti učvrstitvi potrošnikovega zaupanja preko prepoznavne, nedvoumne predstavnostne podobe.
O njej namreč vse bolj pogosto odloča množica estetsko neukih zaposlenih.
V podjetju demokratično izvoljena vizualna podoba je danes tista, ki največ šteje.
Na račun nespametne demokracije, branding tone v pozabo.
Naš kader nikogar več ne izobražuje.
Niti ne trga, niti ne naročnika.
Mnogokrat sem obsojena zadovoljevati povsem nerazsodne zahteve svojih strank.
Prispevati k lastnemu strokovnemu, dolgoročnemu propadu na račun vsakdanjega,
kratkoročnega preživetja.
Najbolj srečna sem, ko me povabijo k projektu, ki priorizira individualne potrebe.
Tak primer nedvomno ostaja slovenski cestni časopis Kralji ulice.
Sama lahko rečem: "Še dobro, da ga imam."
Jun 14, 2016