Kot običajno se tekom čik pavze odpravim k našemu mariborskemu starinarju Furguli.
O njem ne bom pisala, saj ga lahko vsak, ki ga ne pozna, kaj hitro pogoogla.
K njemu zaidem vsakič, ko se mi poleg cigaretnega dima zahoče vonja svobode,
pa naj si bo ta ideološko še tako iluzorna.
Ljubim boheme, ki me vedno znova prevzamejo.
Njihovo osebnost in celovitost. Njihov svobodomiselni program.
Karkoli kupim.
Očarajo me bitja, ki so sposobna svojo okolico vedno znova neinvazivno prilagajati lastnim bivanjskim potrebam.

Nahajam se pred vhodom starinarne,
v območju proklamirane samostojne neodvisne države Furgistan.
Pred njo potrebne prepovedi in direktive, nagajivi škratje in zavržene okrasne vrtne živalice.

Furgula pravkar izobeša YU zastavo.
Nune, da so jo šivale.
Bile so namreč partizanke.
Tako govori...

Vajena vsega nepričakovanega v njegovi bližini, dvignem pogled po fasadi strmo navzgor.
Ves črn in seksi se v soncu iskri.
ON.
Z okroglimi tipkami in polkrožno, mehasto škrgo.
Kolena se mi zašibijo in iz grla se vlije:
"Jooooj Furgi, kok je lep!"
Z njim v oblaku zaplavam daleč proč.

V ozadju besede, ki pričajo o njegovi zgodovini.
Ne slišim jih.
Na besede postanem imuna.

Vase me posrka mesnato-mehasta škrga,
znotraj katere tanki prstki glasno zaganjajo svojo strast na valjasti obod.
Zapelje me imaginaren zvok tipk, ki so oživljale misel tekom mojega pisateljevanja.

"Ampak na žalost ne dela več in nima več nikakršne funkcije,"
me zdramijo besede.
"Tako je seksi in tako je lep, da je že to več kot dovolj!"
Samo sebe neslišno odložim ob vertikalno izobešen starinski relikt
in dovolim, da me telo zapusti.