Živela sem še z bivšim možem.
Poročni vzorec je vključeval celo serijo več vrednih individuumov, s katerimi sem se morala družiti proti svoji volji.
Religija "skupnih prijateljev" in ta sranja.
Večina teh ljudi je izhajala iz tipičnih "italijanskih" krščanskih družin.

Naj na tej točki v prvi vrsti poudarim, da nimam nič osebnega proti vernikom, pač proti veri.
Ako bi vera bila pravšnja, bi verjetno ne producirala bedastih slednikov...
Lahko bi sedaj na dolgo in široko zafilozofirala ter vam prodala kranjske klobase z zeljem.
Guess what!?!

Nisem se tako odločila.

Nekako me je prešinilo, da bi bilo zanimivo podati ta zapis in spomin, ki sicer ne sodi ravno med "priljubljene".
Življenje je itak zvarek vsega, zato večje škode ne bo, če ga na virtualni papir izlijem in z vami podelim.
Morebiti pa kaj od napisanega, še kdaj komu prav pride.

Izbira je seveda vedno posameznikova.
Vendar lepo prosim...
Uporabite moj spomin za dober namen.
Kako boste to izpeljali, je povsem vaša stvar.

Z možem sva bila povabljena na rojstni dan njegovega najboljšega prijatelja.
Kot se marsikomu (vsekakor ne meni) pritiče, je na ta dan, okrog neskončno dolge mize, sedlo kar nekaj povabljencev.
Takšne dogodke sama vedno občutim kot zadnje srečanje ob koncu sveta.
Nič koristi od tega, bistveno, da dogaja...
Prav nič me ne čudi, ko je moj stric to preprosto poimenoval - prašičja procesija.
Razumem njegovo izbiro.

Ne le, da takšnih druženj nisem vajena.
V večini primerov, svojih rojstnih dni sploh ne praznujem.
Le kaj naj bi praznovala?!
Jaki neki dan!
Privekati na svet na vsako silo, mimo vseh check pointov,
ko bi se lahko mirne duše ognila vsemu cvoulu frdamanovemu....
Brez veze.
Kar nekaj...

No, in ko takole sedimo, k nama pristopi slavljenec.
"Povabil sem tudi svojo bivšo. Bila je tako lepa, ko sem jo spoznal...
Pa kaj, ko je tipična 'talijanka in ima zdaj tako debelo rit, da se lahko celo vesolje za njo skrije..."

Besede so me krepko zabolele.
Si jo zato povabil, da bi bril norca iz nje?!? ... sem si mislila
in bistvo misli spustila nižje dol po goltancu, direkt v želodec.

Ob določeni uri je bila cifra pri mizi izpopolnjena.
Vključno s slavljenčevo bivšo in več kot obilnim zlatolasim dekletom brata moje ljubljene mačehe.

Uf, stari, ta bionda je šele element zase!
(Tako kot mačehin brat.... Prepričan, da izhaja iz povsem arijske rase, pravšnje elemente okrog sebe kopiči...)

Enkrat sem jo bila s partnerjem povabila v Ljubljano in je tako grdo pogledovala za nič krivim, ubogim klošarjem,
da jo je ta na neki točki pljunil.
Osebno sem takrat zapitežu po tihem ploskala.
V trenutku je vzbudil spoštovanje v meni.
Storila sem to prav zares zeloooo potihoma.
V svojem, drugim povsem nevidnem svetu.

Kot strela z jasnega, se na neki točki utrže nebo.
Sodba, prijatelji in znanci...
Iz ljubega mira...
Debela zlatolaska upre vso svojo težo (in ni je malo) "skroz" mizo ter prične zmerjati ubogo debelorito dekle.
Ker ima pač debelo rit...
Nič drugega kot to...

Preklinja jo, blati in gazi, kot da se sooča s pradavnim drekom.
"Prosojna" krasotica si je pač prisodila pravico
poveličevanja same sebe - na račun drugega, seveda.

Tako zelo sem osupnila, da se čudim, da mi je mandibola ostala nad vratom.
Prizor je trajal in trajal in ni ga hotelo biti kraja.
Uf!
Ko je baba pridobila lastno nadmoč preko tega, da si je prilastila poglede in posluh množice,
je le še vzpodbudno pristavljala k nenadzorovani blaznosti,
s pomočjo katere je lastne komplekse končno lahko izlivala na nekoga drugega.
Čeprav na nič krivega, nič dolžnega človeka.

Dekle je bilo, bytheway, tako kot jaz, krivo le svojega obstoja.

Nenadoma se je zgodil tisti big-bang v meni, ki se vsakič znova pripeti, ko mi kaj ni všeč.
Čudež...
Sama zase menim in vztrajam pri tem, da sem čudež.
In boli me patka, kaj si vi vsi po vrsti, o meni mislite.

Še preden sem se zavedla, sem svojo malenkostno težo obtežila z naslonom na mizo.
Moje tresavo, drobno telo je zavreščalo:
"Jo boš pizda nehala javno blatiti pred drugimi?!?!?!"

Baba me je totalno frapirano pogledala in se me kar malo ustrašila.
Navkljub temu ni klonila:
"Kdo pa f... k... si ti, da jo braniš?!"
Sploh nisem razmišljala temveč le ustrelila:
"Zate sem Bog, draga moja!"

Nihče ne ve in nihče nikdar vedel ne bo za vesolja, ki sem jih doživela, ko sem to izustila.
Tudi počutja tistega klošarja, ki si je upal pljuniti na "fino" dekle ob "vznožju" ljubljanskega hotela Slon,
nikdar nihče ne bo doživel.

Bistveno, da se midva, zelo dobro veva.


PS: Upam, da ste preko tega zapisa izvedeli, katere ljudi imam rada in spoštujem.
Do groba in naprej (upam, da naprej ne bo več potreben... (čeprav ne verjamem v karmo))