Leta 1996 sem v Trstu opravljala dvoletni EU financiran tečaj namiznega založništva.
Zaradi visoke stopnje brezposelnosti med mladimi, je bila udeležba številčna.
Populacijo tečajnikov sta tvorili 2/3 pripadnic ženskega in 1/3 pripadnikov moškega spola.
Zaradi posebnega spleta okoliščin sem bila najstarejša v razredu - edina nekdaj poročena in tudi že ločena.

Teden dni po vpisu so se pričele formirati prve skupine medsebojno povezanih posameznikov.
Sama sem se bila že tekom sprejemnega izpita zbližala z mlajšim, talentiranim grafičnim oblikovalcem
ter navidezno prikupnim dekletom, ki je kasneje sogovorca povsem osvojilo in s svojimi čari očaralo.
Kaj kmalu ga je nadobudna mlada odvetnica priklenila nase ter se skupaj z njim distancirala od mene.

Tudi tokrat sem, kot običajno, povsem izvisela.
Že res da nisem pristaš zaprtih skupin, vendar pa mi tudi izolacija nikdar ni ljuba.
Ko se zaveš, da boš dve leti preživljal s popolnimi tujci, postane položaj vse prej kot prijeten.

Skušala sem zato stopiti v stik s pisano formacijo deklet, vendar mi očitno druženje ni šlo najbolje od rok.
Med njimi je bilo visokoraslo tržaško dekle, zaročeno z Izraelcem.

Sama sem pred kratkim preživela težavno ločitev od "italijanskega" moža in
ob tem ostala brez skrbništva nad otrokom.
Dekle sem skušala nezavedno zaščititi pred morebitnimi neprijetnimi posledicami,
ki jih veza s tujcem dodatno stopnjuje.
Pametna dekleta so se me seveda pričela v širokem loku izogibati, ne da bi sama razumela zakaj.

Lepega dne sem se le opogumila, stopila v njihovo sredo in vprašala:
"Kaj vas na meni tako zelo moti, da se me tako zelo ogibate?"
Nikdar ne bom pozabila vseh teh presenečenih, vame vprtih pogledov.
Ena se je le opogumila in mi odvrnila:
"Veš, za naš okus si preveč materinsko naravnana."

Seveda sem globoko obžalovala svoje nezavedno ravnanje in jim obljubila,
da ne bom več prevzemala zaščitniške vloge.
Kar Lara obljubi, tega se Lara drži in kaj kmalu smo napletle trdno prijateljsko vez.

V skupini je bilo mlajše dekle visokega stanu, ki je bila v družbi komaj slišna.
Mila, urejena, drobna in tiha kot miška.
Nekega dne je pristopila k meni in zavzdihnila:
"Veš Lara, jaz tebe občudujem, ker si opažena. Ker imaš vokal. Ker te slišijo..."
Pa sem ji odvrnila:
"Sama nikdar tega opazila nisem. Je pa res, da ako že kaj izustim, želim biti slišana."
"Imaš prav," je odvrnila.
"Starša sta me vedno učila, da moram biti zelo tiho in tudi med sabo sta večkrat komaj slišna..."
Grimase na njenem obrazu so nakazovale predelavo pravkar podanih informacij.

Uro kasneje smo sedeli v učilnici in bili zatopljeni vsak v svojo projektno nalogo.
Tiho dekle je zapustilo svoj stol in se namenilo k meni, da me povpraša glede tehnike barvanja.
"Gospodična!" jo je pozval profesor.
"Vrnite se k mizi! Saj se ne morete kar poljubno sprehajati po razredu!!!"

Običajno smo se tekom "osnov grafičnega oblikovanja" vsi sprehajali po razredu in si medsebojno izmenjavali mnenja,
znanja in izkušnje.
Bil je to pač del učnega načrta.

Dekle je za trenutek obstalo in se nato kot krhka balerina zavrtelo na peti.
Namenilo se je naravnost k profesorjevi katedri.
Vsi v razredu smo bolščali v prizor ne da bi vedeli, kaj od njega pričakovati.

"Gospod profesor!" je nenadoma dejala, "ni mi povsem jasno, čemu neprestano svojo nejevoljo stresate name!
Verjetno zato, ker sem vedno tako tiha... Razumem, da ste pravkar postali očka. Razumem tudi, da ste najverjetneje neprespani in vam je nova, očetovska funkcija v težko breme! Ampak veste, nimam nikakršnega namena postati vaš osebni koš za smeti!"

Bila je jasna, jedrnata in glasna, s čemer je osupnila vse prisotne v razredu.
Izrazu njene jeze je sledil trenutek neme tišine, ki ga je hipoma pretrgala glasna množična ovacija.
Dekle se nam je v zahvalo rahlo priklonilo, kot bi pravkar zaključilo svojo predstavo.

Profesorjevi dlani sta se navkljub zagati uspeli najti.
Z glasnim ploskanjem sta odobrili dekletovo hrabrost, jo potrdili ter javno opolnomočili njeno dejanje.