V 21. stoletju naj bi nam lažna informacija ne več predstavljala in ne povzročala težav. Laži je namreč od pradavnine beleženih nešteto. Vsak malar ima pač od nekdaj svoje oči. Več strahu je v njih, bolj bo popačena reproducirana podoba njegovega izkustvenega sveta. Problem nastane, ko prične človek častiti katerokoli informacijo, ne da bi doumel njeno izvorno naravo. Takrat jo bo pričel reproducirati in širiti okrog sebe misleč, da je to njegova edina poznana in možna verodostojna 'resnica'. Dejstvo je, da se od pradavnine nismo bistveno spremenili. Jezik strahu in simbolike smo povsem zamešali z jezikom resnice.

Kar se sliši ‘fajn’ in nudi uteho, ni nujno resnično. Resnica je le redko sladko zveneča in lepobesedna. V zadnjih desetletjih je zahod popadla manija čaščenja verovanj in religij, skonstruiranih v podporo različnim bivalnim sistemom in politiki teh. Lastni veri niti pod točko razno ne verjamejo in ne zaupajo, z lahkoto pa objamejo in ponotranjijo tujo. Otroke takšnih staršev, starševska verovanja že od malih nog odtujejo vsakršni zdravo življenjski logiki. Pitanje procesov strahu s prikladnim ezoteričnim lekom je vedno bilo in še vedno ostaja nekaj povsem vsakdanjega in kar je nedvomno huje, kredibilnega. (Potem pa ti resno jemlji ljudi, ki ne ločijo znanstvene fantastike od resnice).

Ko je bil moj bratec majhen, nikakor ni mogel sprejeti dejstva, da človek sleje kot preje, umre. Očim, fizik, mu je v tolažbo povedal naj ga ne skrbi, da se bomo tako ali drugače reinkarnirali, saj je ta opcija resnično kar najbolj verjetna. V ptiča, na primer. Slavna, svetovno znana astrofizičarka Margherita Hack, je v nekem intervjuju dejala, da se bo najbrž reinkarnirala v drek. Sama od nekdaj trdim, da če se že moram reinkarnirati, naj bo to v amebo. Ja hudiča, če že lahko izbiram, naj mi bo dano verjeti kar hočem in kar je meni osebno najbližje in najbolj donosno. Navsezadnje smo vsi oportunisti. Ampak ne, ne morem. Ne smem. Potem te množica tistih, ki verjamejo v teorijo reinkarnacije, pisano gleda: “Ne, to pa ne moreš, ker se lahko človek reinkarnira le nazaj v človeka. Človek je namreč poslednja stopnja reinkarnacije.”

Ah, dajte ga no, malo manj srati. Kdo je to dejal? Vera? Kdo jo je napisal? Človek? Kdo jo je narekoval? Splošna dobrobit, ki ni moja? Antropocentričen človek? Človek ujet v lasten egotrip, ki si upa razmišljati in vehementno blatiti s svojim ‘nenadjebljivim’ vseznanjem in širno vesoljsko enostjo vse kar obstaja in ga obkroža? Mnjah. Čista patetika, pravzaprav, izredno občutljive in krhke živali.

Denimo, da je vitalna energija nekaj res povsem posebnega, ki se ne more z ničemer izničiti. Ta posthumno preide nazaj v svoje prvotno stanje. V celovitost plašča energije:

koliko teh, ki verjamejo da 1 + 1 ne more biti 2, navkljub vsemu verjame, da je POSMRTNA reinkarnacija enainiste osebe, z 'bad’ karmo možna? Samo vprašam ...

Seštevanje pravzaprav ni možno, ker v svetu ne obstajata dve identični stvari, ki bi ju lahko seštel. Navkljub temu je še vedno veliko ljudi prepričanih, da iz te primarne energije lahko izstopijo ponovno z bremenom nerazčiščene karme, v novem cesarjevem oblačilu. Čisti antropocentrizem. Bedno in povsem brezpomensko, če ne opazovano iz stališča potrebe kastnega sistema. Temu je vsekakor vera izredno prikladna. Za vse dogodke in vso življenjsko ‘srečo’ si je vsak že s prejšnjim življenjem sam kriv, zatorej jebi se ti, z lastno usodo vred.

Sama sem veliko razmišljala, priznam, v kaj bi se želela reinkarnirati. Nekoč sem bila celo mlada in neumna tudi sama. Sem še danes, pa vam tega ni potrebno verjeti. Poglobila sem se v celoten živalski svet (pa da mi z očesom ne trznete in z usti ne pisnete). Mušica enodnevnica zna biti zabavna reč. Uzre človeško zrklo, ki se kar iskri od same ‘pameti’ in ga določi za ultimativno tarčo. Zaletava se vanj in plava po sluzi beločnice: če že umiram, naj to dejanje pridobi vsaj nek ‘širši’ smisel. Muha zagotovo ne bi bila. Vsi jo lovijo s krpo, pršijo s pipsom in je nasploh premnogokrat vzrok vsesplošne kaotične panike. Edina njena odlična lastnost je najbrž ta, da ogromno Hackovih Margaret sreča. Dihur. Spi celi dan, nekaj ur je buden in če ima srečo, mu nič hudega ni. Mnjah. Premalo interesanten. Morda bogomolka. Končno bi mi bila poklonjena življenjska priložnost kakemu moškemu odbiti glavo. Ali pajek. Z velikim veseljem bi kakega predstavnika moškega spola povsem izsesala.

Ampak ne. Odločila sem se za samoljubno in povsem samozadostno amebo. Izraz brezpogojne ljubezni. Nikomur ne teži, pa še davkov ji ni potrebno plačevati. In vi meni, da je človek zadnja, ultimativna reinkarnacijska faza? Kdo je tu nor se nemalokrat, osebno zelo utemeljeno, vprašam.