Nisem tista, ki bi v očeh drugih videla nekaj kar mi manjka.

Drugi so tisti, ki vidijo mrk v njih in ga prevedejo kot vesolje možnosti

- ali pa kot popolen nič. Odvisno od človeka.

V resnici je tam paket, zavit z desetimi celofani. Varno zapakiran in okrašen.

Včasih ga kakšna roka raztrga, kakšno oko razcefra.

Čez špranjo v zavoju prikaplja nekaj vsebine. Kot temna lepljiva tekočina mi ovije možgane.

Za trenutek se mi zatresejo roke, ker točno vem kaj se je pririnilo na plano.

Trenutek mine.

Ne pusti nobenega čustva, zgolj začudenje.

Poravnam celofan, zategnem pentljo.

Nadenem izkrivljen nasmeh.

Vse je kot je bilo, le del vsebine se je razlil in izhlapel v nič.

In na koncu se vprašam: Ali res v nič?

Vse je nič in nič je vse.