Po kakšnem vzorcu se ljudje spoznavamo med sabo? Kje je ključ za uspešne oziroma neuspešne odnose? Kaj je tisto vezivo, ki nas poveže in nam da misliti, da smo eden drugemu pisani na kožo?

Pogosto se zgodi, da po neuspelih poizkusih in propadlih odnosih iščemo nekoga, ki bi imel podobne rane, kot jih imamo sami. Morda celo ne iščemo, ampak nas taki ljudje podzavestno bolj pritegnejo od ostalih. S tem naj načeloma nebi bilo nič narobe, če verjamemo, da povezovanje med ljudmi poteka na podlagi podobnosti. Pa vseeno. Rana na rano je dvojna rana. In če stopiš preveč na rob prepada, se ta lahko odkruši in te potegne za sabo v globino.

 Želim si, da bi ljudi lahko spoznavala na podlagi njihovih značilnosti, ne pa ran. In pa, da bi premogla dovolj treznosti, da si ne bi(kot se pogosto dogaja), dopustila praznino znotraj sebe zapolniti s prisotnostjo nekoga drugega in si predstave o njem trmasto prirediti po svoje. Se prepričati, da imam točno tisto česar sem si želela, pa čeprav ne čutim prave pristnosti. Človek je včasih tako prepričan v lastno nezmotljivost,  da se ti včasih niti sanja ne, kaj ti v resnici manjka, pa čeprav je čisto očitno. Luknja v tebi začne rasti in se počasi spet veča dokler ne prideš na isto točko s katere si štartal. Potem pokažeš s prstom na osebo poleg tebe in rečeš : »Ti si kriv! Ti nisi tisto kar sem hotela!« In povrh vsega mu še zameriš, ker ne ustreza tvoji predstavi o njem. Tista njegova značilnost, ki te je na začetku pritegnila, te na koncu odbije.

 Ko začutiš, da je nekdo trpel na podoben način kot ti, ti je zaradi tega že v osnovi bližje. Problem je v tem, da ne računaš na stranske učinke, ki jih take rane in brazgotine puščajo za sabo. Rana ni zgolj rana. Vodi v vzorec obnašanja, ki je njena posledica.  In če se človek ne trudi, da bi ga sam pri sebi doumel, se zna zgoditi, da se namesto, da bi se izrazil, vedno znova znajde v najbolj nemogočih obrambnih pozicijah, ki naj bi okolico prepričale o njegovi neranljivosti.

Vsak od nas ima svoje rane. Eni manjše, drugi večje. Ene so podobne tvojim, drugih sploh ne prepoznaš. In pogosto so ravno tisti ljudje, ki so bili močno ranjeni, najbolj človeški. Kot sem nedolgo tega slišala nekoga reči: Pot, ki vodi do res pomembnih ciljev v življenju, je navadno najbolj trnova. In vsako spoznanje, ki pride stežka je globje. 

Moja misel sama sebi: Jemlji ljudi kakršni so in jih imej rada za to kar so v resnici. Ne verjemi maskam za katerimi se skrivajo, ker je tako lažje.  Resnica je tista, ki da največ miru v odnosu, rane gor ali dol. Preteklost ni tako pomembna kot sedanjost in prihodnost. Vprašaj se kaj v resnici čutiš in česa si želiš v odnosih z drugimi. In najbolj pomembno, za svoje rane poskrbi sama!

 Z nekom, ki ni bil nikoli ranjen, gotovo nebi našla skupne točke. Vendar, pa bi pri naslednjem poizkusu rada imela dober pogled na človeka, takšnega kot je. Rada bi videla njegovo bistvo in razumela vzorce. Se za korak oddaljila in pogledala pod masko.  Ko enkrat spoznaš, da v resnici ne moreš celiti tujih ran in, da drugi ne morejo celiti tvojih, ti postane jasno, da je največ kar lahko narediš to, da stojiš ob strani.