Bliža se eden mojih najljubših praznikov. Če ga lahko sploh tako poimenujem. Naj vas ne zavede, da bi pomislil na Dan državnosti. Nikakor. Zavedna Slovenka ali ne(in zadnje čase se vsekakor nagibam k NE), mislim, da zadnja leta nimamo Slovenci česa praznovati. 

Govorim o 24. Juniju. Dnevu ko goduje Janez Krstnik, kresni noči in poletnemu solsticiju.

Poletni sončev obrat ali solsticij, se je praznovalo že, ko so na tem ozemlju prebivali Kelti in Germani in ni bilo še niti duha ne sluha o kakšnem Janezu Krstniku. Torej, ko so tukaj še prebivali pogani. To je bil praznik svetlobe in ognja. Ljudje so s prižiganjem kresov častili moč sončnega boga. Prav na ta dan pa zato, ker je to dan v letu, ko je noč najkrajša. Kasneje je krščanstvo praznik prekrilo s svojo zgodbo in ga spremenilo v god Janeza Krstnika, ki naj bi se na ta dan rodil.

Le malo ljudi ve za slovensko(slovansko) izročilo, ki se je ohranilo kljub tisočletjem pokristjanjevanja. Obstaja legenda o Kresniku(po katerem se pri nas imenujejo priznanja in nagrade za literarna dela), sinu ognjenega boga, in kresnicah, njegovih svečenicah, ki naj bi se na kresno noč skrivoma pomešale med ljudi, ki zrejo v ogenj. Še ena legenda(o kateri je pisal celo Janez Trdina in je razširjena še posebej na Dolenjskem, na področju Gorjancev), pa pravi, da je, če na kresno noč najdeš praprotno seme, ki si ga spraviš v žep ali čevelj, takrat mogoče slišati govorico živali, najti zaklad, priklicati hudiča ali pa videti svojo prihodnost.

Kresni večer ima še eno povezavo z daljno preteklostjo. Namreč, ko so se začeli turški vdori na naše ozemlje, so ljudje na hribih netili kresove in si tako med sabo naznanjali prihode Turkov.

Kakršenkoli je že pomen te noči in kakorkoli si jo želi kdo interpretirati, razmišljam o tem, da imamo Slovenci kljub vsem tranzicijam in spremembam, ki smo jih bili deležni v zadnjih stoletjih, za majhen narod presenetljivo izročilo. Na žalost na pol pozabljeno. Pa ne samo Slovenci. Govorim o stari slovanski mitologiji in verovanjih. Ne vem zakaj nas večina pozna staro grško mitologijo, o tradiciji lastnih prednikov, pa ne vemo praktično ničesar.

Če pomislim, smo ljudje popolnoma izgubili stik z naravo. Večino praznovanj, ki jih imamo, je hrupnih,  sedimo in se prenažiramo, ali pa se kje drenjamo in poslušamo poke petard in raket. Prirejamo družinska srečanja, da vzdržujemo tradicijo in se iz leta v leto slilmo početi isto, ker je tako treba.

Kresna noč je zame magična, ker mi simbolizira mir. Takrat vsako leto prvič vidim kresničke. Pravijo, da se na ta dan zbudijo in očitno to drži. Zanetim kres in stojim ob njem. Pogled se mi izgublja v ognju, toplota me pomirja. Ni potrebe po glasnem in hrupnem praznovanju. Poslušam pokljanje lesa ter se s pogledom izgubljam v vrtincih isker, ki jih vroč zrak odnaša visoko v zrak, dokler popolnoma ne izginejo. Ko se ozrem okrog, na hribčkih okoli mene ugledam na stotine lučk in čutim vzajemnost. Ljudi, ki v istem trenutku doživljajo isto stvar, vsak na svoj način.

Torej, želim vam lepo kresno noč! In prosim, nobenih gum na ogenj! Rajši poiščite praprotno seme. Kdo ve, morda se pa le začnejo dogajati čudeži.