Prišlo je malce otožno obdobje, ko se počutim do kraja iztrošeno. Ležim z vročino in razmišljam o preteklih nekaj letih. O ljudeh, ki so prišli in odšli iz mojega življenja in o vseh tistih, ki jih sploh ne poznam ter doživljajo podobne stvari kot jaz. Ljudje smo si zelo različni, pa vendar vem, da se prav vsakdo  kdaj znajde popolnoma sam.

Človek se nauči svoja čustva skrbno držati zase, saj je to najbolj varno. Tako skrije tisti del sebe, ki je najbolj ranljiv. Še zlasti človek, ki je bil mnogokrat razočaran in puščen na cedilu. Navzven kaže nasmeh in samozavesten nastop, navznoter pa je večno prestrašen. Marsikdaj tega nihče ne opazi, saj z okolico komunicira povsem normalno, sam sebi pa se boji priznati, da se kljub vsem ljudem, ki ga obkrožajo počuti osamljeno. Včasih ta osamljenost pririne na plano in takrat se zave, da v resnici nima nikogar. Vsakič zaboli.

Če bi bilo človekovo srce na ključ, bi bil ta že ničkolikokrat odvržen na dno morja. Po vsakem razočaranju si reče, da ga ne bo več zlepa odklenil za nikogar.

Tako se je navadil biti sam in osamljen, da razvije nekakšno trdo samozadostnost, ko mu nihče več ne more do živega. To mu daje lažen občutek moči. Da ne potrebuje nikogar. Nikogar, ki bi ga skrbelo zanj, ki bi bil ob njem ko recimo zboli, ki bi se z njim smejal in delil vsakodnevne peripetije. Končno se je naučil biti sam.

Potem pa se mu nekdo približa in se ustraši, da bo, če ga spusti bližje, izgubil tisto svojo samozadostnost. Boji se občutka bližine, saj bi se lahko zgodilo, da bi ta spet na lepem izginila. Boji se razočaranja. Boji se, da se bo moral ponovno postavljati na noge in se na novo sprijazniti z osamljenostjo.

Boji se laži in prevar, resnice, iluzije, navezovanja in zavrnitve, zaljubljanja in izgubljanja, nesporazumov, dveh realnosti ki trčita druga ob drugo. Strah ga je, da narobe razume kaj se dogaja, strah ga je, da bi spet bolelo.

Upira se. Tlači navznoter, v podzavest, tako da niti več ne zaznava, da se v njem kaj posebnega dogaja. Ne ve niti več dobro, da je kaj narobe. Med zaposlenim vsakdanom, to dogajanje odrine na stran in si nariše občutek normale. Bolj zaposlen, bolj zadovoljen, saj se tako ni potrebno soočiti sam s sabo. In kar gre. Celo precej dolgo. Potem pa zagotovo poči.

Osebno me take stvari vsakokrat pokosijo. Navidezno stanje, ko ni nič narobe, lahko traja tudi nekaj let, potem pa vsakokrat sledi totalen kolaps. Ko ne razumeš več kaj natančno se dogaja in si zaradi popolnoma izmučenega organizma prisiljen mirovati in prisluhniti samemu sebi. In ko to narediš, je potlačena vsebina navadno neobvladljiva. Občutki jeze, žalosti in strahu pred prihodnostjo, ki so se nakopičili s časom. Najraje bi naredil radikalne reze in se umaknil iz vsega kar ti daje občutke dvoma.

Potem pa se vprašaš kaj je zate prav. In kaj je zgolj strahopetna reakcija razočaranega dela tebe. In vprašaš se kako bi se lahko imel bolj rad, kako bi lahko bolj poskrbel zase. Kako bi se soočil sam s sabo brez tlačenja navznoter. Kako bi se prenehal uničevati. Kako bi začel zaupati.

Ko tako napišem ČLOVEK. Ali v resnici pišem zgolj sama o sebi? Ne… Prepričana sem, da se še marsikdo najde v tej moji besedi.

Človek, ozri se vase!