Vedno bolj mi postaja jasno,  kaj je tisto, kar me v življenju najbolj zavira. Kaj je tisti usodni obrat v podzavesti, ki povzroči, da se v trenutku, iz odrasle ženske spremenim v majhno, jezno, zbegano deklico.

Globalno gledano, je človek zoprna, večno nezadovoljna žival, ki se pogosto hrani s tujimi pomanjkljivostmi. Kako spretno artikuliramo z raznoraznimi, milimi, posmehljivimi, grobimi ali enostavno šaljivimi očitki, ki pa kot po čudežu v večini primerov padejo točno na ciljano točko, kjer pri sogovorniku pritisnejo na določeno misel, čustvo ali spomin, ki sproži občutek krivde.

Nesmiselno je kazati s prstom  češ »To ste mi privzgojili«. Vsi ga imamo privzgojenega. Je naša tradicija. Sredstvo, ki si ga je nekoč gotovo izmislil nek veleum, ki je človeško naravo poznal tako dobro, da mu je bilo jasno, da za dosego ponižnosti in ubogljivosti ni boljšega načina, kot človeku vcepiti občutek krivde ter ga prepričati, da je velik grešnik. V resnici pa ni prav NIČ narobe, dokler se uspeš pomiriti sam s svojo vestjo, pa naj bo še tako nekonvencionalno, čudaško ali nenavadno. Vsakdo v sebi nosi svoj moralni kodeks, ki se imenuje vest. Tej ne ubeži prav nihče. No ja. Razen psihopatov.

Na smolo moje bližnje okolice, sama v teh primerih ne znam več reagirati ponižno. Nič me ne razkuri bolj od očitkov. Namesto, da bi se počutila zgolj krivo, ob tem zadnje čase obvezno občutim jezo. Jezo in odpor do okolja, ki na tak način funkcionira. Vem, da velikokrat ni zlonamerno, pa vendar. Ne morem več zatiskati oči in se pretvarjati, da ne razumem mehanizmov take komunikacije, ki jo lahko kar poimenujem.  Manipulacija.

Ne zanikam, da sem se kdaj gotovo tudi sama obnašala natanko po tem vzorcu ter da mi podzavestno včasih še vedno uspe izreči očitek, ki ima točno ta namen- v bližnjem vzbuditi obžalovanje. Vendar pa se pri tem močno držim nazaj in preden me jezik prehiti, rajši temeljito premislim kaj vraga si sploh želim od človeka, kateremu je bil očitek namenjen. 

Očitek je namreč lahko sredstvo za uveljavljanje svoje volje.  Za kreiranje občutka lastne nezmotljivosti in večvrednosti.  Za doseganje vsakodnevnih malih »zmag«, pri odnosih v katerih naj nebi bilo prostora za »male vojne«. Potuhnjeno, sladko in na videz nedolžno poudarjanje človeške nepopolnosti. Zakrivanje lastnih in iskanje tujih napak. Sredstvo s katerim nekoga prisiliš, da pod vplivom vzbujenega občutka, spreminja mnenja, dejanja, oziroma izsiliš nekaj česar sicer nebi naredil.

Vprašam se: Ali je vredno? In kako  je, ko veš, da si nekoga prisilil v določeno obnašanje? Ali si globoko v sebi zares zadovoljen? Ali te ne gloda črv dvoma kako bi bilo če ne bi bilo?

Zavedam se, da me okolica, zaradi mojih izbruhov jeze marsikdaj ne razume. Zdim se jim sebična. Pa ni tako. Vse preveč čutim ljudi okrog sebe in njihova pričakovanja naperjena v mojo smer. Vse preveč me ganejo njihovi očitki. Vendar pa verjamem, da je pot samo ena. In sicer obrniti se navznoter in se razumeti, brez dopuščanja tujih vdorov, ki bi z očitki spreminjali tisto kar je v meni pristnega. Postaviti si ostre meje. Meje, ki jasno povedo česa ne dopuščam. In mi hkrati, če jih strogo upoštevam tudi sama, zavežejo jezik, če si kasneje želim nekaj očitati.