Kdor je izumil frazo, da je zjutraj vse videti manj hudo, je bil gotovo totalen kreten.

Ko sem odprl zlepljene oči, po kakšne pol ure obračanja v postelji ter valovih vročine in panike, sem ves prepoten skočil pokonci in brez razmišljanja potegnil črto, da bi naredil konec mučnemu jutru. Zdaj mi je bil potek dogodkov že povsem domač. Če sem dozo vzel okrog dveh ponoči, sem bil okrog šestih že buden in nakriziran. Kasneje sem se včasih vrnil v posteljo in spal do dvanajstih, potem pa se je stvar ponovila. Tistega jutra sem imel dovolj le za eno pošteno črto. Torej. Treba si bo nekaj izmisliti.

Usedel sem se za pisalno mizo, zagnal računalnik ter klikal po internetu, kot vsak dan, brez pravega zanimanja.

Kje naj dobim denar…. Lahko prosim sestro naj mi nekaj posodi…ah…že zadnjič ji nisem vrnil…. Pa, če ji rečem, da tokrat gotovo vrnem in se naredim, kaj pa vem…. zelo pridnega in zaskrbljenega za svojo prihodnost? Rekel bom, da si že iščem delo, da potrebujem denar, da bi si plačal račun za mobilni telefon….Ja tako bom naredil. Leno sem se pretegnil ter v mobilniku poiskal njeno številko. Zazvonilo je. Čez nekaj sekund se je oglasila, vedro kot le kaj, kot, da sploh ni nikakršne možnosti, da bi lahko zvonjenje telefona pomenilo nekaj neprijetnega. Nikdar nisem razumel kje natančno v najinih genih se je zgodila  napaka in po kakšnem naključju je usoda dodelila meni nemir in njej konstantno veselje ter dobrovoljnost, ki je včasih človeka spravljala ob pamet. Odkašljal sem se in se potrudil, da bi moj glas zvenel čim bolj vedro.

»Živjo, Barbi, kako gre?«

»Mali! Kako pa to, da me ti kličeš? Dolgo se nisi nič prikazal!«

Nerodno sem se zasmejal. V trenutku mi je priklicala občutek krivde.

»Saj veš kako je…Ljubljana, študij… Kakorkoli, zdaj sem doma.«

»In kaj boš zdaj?«

»No…konec meseca se mi začne delovna praksa v Kranju… Si pa že celo iščem službo… Saj veš, vsaj za čas, ko bom pripravljal diplomsko nalogo.«

»Lepo. Priden. Kje pa je Maja?«

»A…v Kopru.«

»Prideš kaj na obisk? Luka sprašuje zate… Kje je stric Max.« Zvonko se je zasmejala in stisnilo me je v grlu.

»J..ja…ravno zaradi tega te kličem, hotel sem…ehm…hotel sem te prositi, če bi hotela… ali bi mi lahko posodila sto evrov? Res… Ne bi te prosil… Ampak, moram si plačati telefon… in, in… nočem moriti naših, vem, da sem ti še dolžan, obljubim, da ti vrnem čez en mesec, ko dobim plačo…«

Nekaj časa je bila tiho.

»Jaz sem pa že mislila, da si se odločil poklicati, ker me pogrešaš.« Zasmejala se je. »Ja, ok. Ni problema, kar pridi. A veš, da za delovno prakso ne boš dobil kaj dosti denarja?«

 »E…ja, ni važno. Vseeno ti bom vrnil.«

»No ja…« je zavzdihnila. »Saj se ne mudi. Reciva, da mi lahko vrneš, ko boš dobil prvo konkretno plačo.«

»Hvala Barbi. Lahko pridem čez kakšno uro? Mudi se mi plačati položnico.«

»Kar pridi. Veš kje sem doma.« Ponovno se je zasmejala in prekinila linijo.

Obsedel sem za mizo in se počutil kot kup dreka. Sestra me je imela rada, tudi jaz njo, pa vendar je nisem nikdar obiskal, vsaj ne brez razloga. Nekaj podobnega kot danes.

Vse se bo uredilo. Stresel sem z glavo in vstal iz stola. Pogledal sem se. Spal sem v oblačilih, ki sem jih imel na sebi cel pretekli dan. Tiste čase se je to dogajalo pogosto, enostavno sem zakinkal in spal celo noč popolnoma oblečen, včasih celo v čevljih. Kako se je moje življenje spremenilo. Kdaj? Zakaj? Včasih sem bil malodane obseden z osebno higieno. Kako? Dobro sem vedel kje leži odgovor, pa se mi ni ljubilo o tem razmišljati. Torej. K sestri in potem v Ljubljano. Najprej po konja in potem… Bom poklical Tajo. Kar tako? In če bo začela spraševati o Maji? Kaj ji bom rekel? V naglici sem se oblekel in stekel navzdol po stopnicah.

»Max!« iz kuhinje sem zaslišal mamo.«Kam pa spet greš? Ne boš nič jedel?«

Prisilil sem se, in se obrnil proti kuhinji.

»Živijo mami.«

»Spekla sem jajca za atija, usedi se, imam tudi zate.«

Nerad sem se usedel za kuhinjsko mizo poleg očeta. Nisem imel druge izbire, saj bi v nasprotnem primeru sprožil plaz vprašanj.

»In, kako gre šola? Se učiš?« 

Oče je brez, da bi dvignil pogled od časopisa ponovil svoje običajno vprašanje. Nisva veliko komunicirala. Ob njem sem se počutil, kot, da se moram neprestano braniti in mu dokazovati, da si zaslužim bivati v njegovi hiši. Če se je le dalo sem se mu raje izognil.

»Dobro, nič novega. Za enkrat še nimam izpitov. Delovna praksa….«

»Nič ti nebi škodilo, če bi se začel že prej učiti, da ti ne bo na koncu spet tekla voda v grlo.«

Ostal sem tiho in z muko pogoltnil ocvrta jajca, ki jih je pred mano postavila mama.

»Kam pa spet greš?« se je oglasila.

»Na faks. V Ljubljano.«

»Spet, pa sem mislila, da nimate več predavanj.« Njene pronicljive oči so se zavrtale vame, kot bi tuhtala kaj imam za bregom.

»Saj jih nimamo več. Grem na pogovor k profesorju zaradi diplome.«

Dvomljivo me je pogledala. »Kje pa je Maja?«

»V Kopru. Zakaj?«

»Kar tako. Zadnje čase si zelo bled. Upam, da imaš dovolj soli v glavi, da ne boš šel po njenih stopinjah.« Starši so vedeli, da je imela Maja probleme z drogami, saj so o tem govorili po vsej okolici. Zdaj pa so začenjali opažati znake tudi na meni. Ostal sem kolikor se je le dalo ravnodušen in ne, da bi ji pogledal v obraz zaničljivo prhnil.

»To me ne zanima.«

Še nekaj sekund je stala s prekrižanimi rokami in me opazovala, potem pa se je obrnila in začela pospravljati po kuhinji.

Bliskovito sem pomil svoj krožnik ter  ji obrnil hrbet.

»Grem, če ne bom pozen.«

»Prideš na kosilo?«

»Mislim, da ne, ne čakajte me. Adijo.«

Zadovoljen sam s seboj, ker sem tako dobro izpeljal stvari in s sestrinim denarjem v žepu sem prevozil točko, kjer je bila tabla, na kateri je pisalo Ljubljana. Predmestje je bilo sivo in megleno. Med vožnjo sem iz žepa na hlačah, s težavo izvlekel mobilni telefon in pri tem skoraj zletel s ceste.

Številka je trenutno nedosegljiva, prosimo če pokličete kasneje….Vraga! Poklical sem še najmanj desetkrat, ampak brez uspeha. Diler je očitno še spal. Kaj pa zdaj? Začenjal sem že čutiti kako mi popuščajo živci, saj je jutranja doza naglo izzvenevala.

Namenil sem se v nek lokal v Fužine, kjer sem od natakarice včasih kupoval extasy. Vedel sem, da gotovo pozna koga, ki bi mi bil pripravljen kaj prodati. Upal sem, da jo bom našel tam. Parkiral sem kar na parkirišču med obupnimi stanovanjskimi bloki in se malce sprehodil. Kaj neki počne Taja? Še spi? Polje je blizu… Morda bi bilo bolje, če jo pokličem kar takoj. Kdo bi vedel ali je še vedno jezna… naslonil sem se na steno lokala in negotovo v rokah obračal telefon. Odločil sem se in poklical.

Oglasila se je takoj, kar mi je za delček sekunde nekoliko dvignilo samozavest. Gotovo je čakala da jo bom poklical. Takoj za tem pa me je mrzlo spreletelo, ko sem zaslišal njen glas. Bil je popolnoma brezizrazen.

»Živjo Taja.« sem jo pozdravil v upanju, da moj glas zveni dovolj nevtralno.

»Živjo.« beseda je bila hladna kot led. Brez dvoma je bila še vedno jezna.

 V trenutku sem se znašel popolnoma brez ozadja, kot bi me njen ton popolnoma razgalil. Začel sem jecljati, potem pa mi je uspelo vzpostaviti kontrolo in  sem tudi sam privzel bolj hladen ton, kot sem nameraval.

»Em… slučajno se peljem mimo… grem k prijatelju, ki stanuje v Polju… si doma?«

»Ne. Sem pri Ani, doma bom čez kakšno uro.« Je odgovorila.

Njen ton mi je pognal kri v obraz. Takšnega odziva na moj klic vsekakor nisem pričakoval. Začutil sem tiho jezo in počutil sem se skrajno neumno, kot nekdo, ki moleduje. Zabolelo me je, vendar pa je prevladal ponos.

»No…mislil sem…mogoče bi se oglasil, ampak, zaradi mene ti ni treba hiteti domov…« sem pohitel, kot, da je tudi meni pravzaprav vseeno.

»Saj ne grem domov zaradi tebe… Pač grem.« Je odgovorila na kratko in utihnila.

Nisem vedel kaj naj ji še rečem. Želel sem si stvar nekako popraviti, vendar pa naj bi bila po vseh mojih scenarijih, ki sem si jih prej naredil v glavi, ona vesela ko pokličem. Navadno je bila vesela in toplina v njenem glasu, ki sem je bil navajen… Tokrat popolna tema.

»No…ko bom odšel od prijatelja se ti javim… Mogoče se oglasim.« Sem pohitel, saj se mi je zdelo, da sem ostal preveč časa tiho.

»Kakor želiš… Če se boš tako odločil prej pokliči.« je odgovorila in mi s tem dala vedeti, da je njen čas dragocen.

Želel sem si samo prekiniti linijo.

Nekaj trenutkov sem stal na mestu in stresal z glavo. Kakšna sramota. Kako nesmiseln pogovor. Ponovno me je obšla jeza. Kakor hoče! Ne bom je prosil, če lahko pridem na obisk! Gotovo ji bo kasneje žal in me bo poklicala!

Odločno sem vstopil v lokal in na svoje veselje zagledal prav tisto natakarico, za katero sem upal, da jo bom našel.

Suvada. Bosanka. Izzivalno oblečena v oprijeto majico z širokim izrezom, ki je odpiral pogled na enormne joške. Par tipov za šankom se je slinilo s pogledi uprtimi v  tisti dve meseni krogli, ki sta se rahlo pozibavali ob vsakem njenem gibu. Njen pretirano in neokusno naličen obraz se je močno svetil, kot bi si ga natrla z oljem in čez puder, v odtenku, ki se je močno ločil od naravne barve kože, so v oči bodle globoko vdrte pore.

Postavil sem se ob šank, in si naročil pivo. Prepoznala me je ter mi pomežiknila, med tem, ko je pripravljal pijačo za skupino kričečih ljudi, ki so sedeli za eno od miz. Počutil sem se kot vesoljec. Med tem ko sem sledil pogledom ostalih tipov, ki so se obvezno ustavili na njenih prsih, sem se zalotil, da razčlenjujem situacijo kot nekdo, ki je popolnoma neudeležen in se čudil. Kaj za vraga je v teh dveh kepah maščobe, žlez in kože takšnega, da je vredno takega občudovanja? Res je, da mi nikdar niso bile všeč velike prsi… Pa vendar, saj sem moški! Med tem, ko sem prav tako kot ostali buljil v njene joške, se je obrnila in se mi samovšečno nasmehnila. V trenutku me je postalo sram. Kakšno moč ima takšnale cunja od ženske! Oziroma, vsaj misli, da jo ima in potem, ima jo, vsaj nad tistimi teleti, ki s pogledi sledijo vsakemu tresljaju odvečnega mesa na njej. V misli mi je prišla Taja. Pa ne zaradi prsi, ali česarkoli fizičnega. Ima moč, ker je bitje posebne vrste. Duhovita, zanimiva, inteligentna, seksi, ženska, ki te popolnoma obrne le s tem, da ti čisto nedolžno pripoveduje o neki nepomembni stvari, ki v trenutku postane še bolj nepomembna, ker ne moreš odtrgati oči od nje, ko govori, ko premika roke in kadi en cigaret za drugim… In potem, nikdar ne pozabiš stvari, ki ti jih pove, ker so vedno zanimive, kljub vsemu. O…Vraga. Konec je z mano, res. Še nikdar se mi ni nobena tako na silo zarinila v podzavest. In podobe njenega golega telesa, ovitega v, kot robidovje nakodrane in samosvoje, vranje črne lase. Kako sedi na postelji, s hrbtom obrnjena proti meni in si z rokami objema kolena ter me pogleda prek rame. Hrbta se skoraj ne vidi izpod las, pa vendar razločim greben, ki ga ustvarjajo vretenca hrbtenice. Ta podoba me je spravljala ob pamet. Kot navadno sem čutil vzburjenje že, ko sem si jo takole predstavljal. Val vročine, ki jo je sprožil moj spomin in ki se mi je razlezla pod kožo, je prekinil lahen udarec po mojem hrbtu. Osuplo sem se obrnil.

»A kaj potrebuješ?« Bila je natakarica, ki je stala za mano in nemarno žvečila žvečilni gumi ter se mi samovšečno nasmehnila.

»Ja. Živjo. Prišel sem te vprašat ali morda veš za koga, ki bi mi prodal Konja.« sem kar takoj prešel na bistvo.

Brez odgovora, je s pulta vzela svoj mobilnik in začela brskati po imeniku s številkami. Pri tem je mrščila obraz in se gotovo počutila nadvse pomembno. Čez čas je pritisnila na gumb za klicanje in se odmaknila v prostor, na katerem je bil napis Samo za osebje. Ni mi bilo jasno ali me ignorira, ali je dejansko iskala številko kakšnega dilerja. V nekaj trenutkih se je vrnila.

»Čez deset minut moraš biti pred blokom številka 63.«

»A…ok. Hvala.«

»Ni problema.«Je rekla in se zabolščala v moj obraz. »Nisi se mi zdel tip, ki bi bil na horsu.« Skomignila je z rameni. »Vsak ve zase.«

»No ja. Saj nisem. Samo včasih, za feeling.« Sem se zlagal. Laži so postale nekaj naravnega. Včasih… To sem govoril že tako dolgo, da je prav ta včasih, ki je bil pred časom resničen, postal vedno. Ta misel me je rahlo vrgla iz tira. V naglici sem plačal pivo, se ji še enkrat zahvalil in se namenil proti blokovskemu naselju.

Med dvema vrstama blokov je bilo zanemarjeno otroško igrišče s polomljenimi igrali in umazano zaplato trave. Pred številko 63 se je prestopal tip, oblečen v široke hlače in nekakšno košarkarsko majico. Na glavi je imel baseballsko kapico, ki je stala postrani, tako, da je šild namesto naprej, gledal na stran. Zgledal je, kot bi mu nekdo pravkar pripopal zaušnico. Od nekdaj sem sovražil tak stil oblačenja. Ko me je zagledal, se je z obupno pomembnim izrazom na neumnem obrazu, kot kak gangster primajal v mojo smer. Hodil je tako, kot bi se pričakovalo od recimo orangutana. Od zadržanega napada smeha se mi je zataknilo v grlu. Kakšen kreten! Uf. Ohranil sem resen izraz in ga vprašujoče pogledal. Vedel sem, da znajo biti južnjaki kaj hitro užaljeni in nisem si želel prepira na njihovem teritoriju.

 »Stari, si s kom zmenjen?«

»Em… Suvada me je poslal sem…« sem rekel s pomenljivim poudarkom na natakaričinem imenu.

»Kul. Pejt z mano.«

»Sledil sem mu za vogal bloka, kjer se je vstopil kot kakšen ameriški mafijec in se začel ozirati okrog sebe.

»Kolk rabš?«

»En G.«

Iz žepa je potegnil kepo aluminijaste folije in jo razprl.

»Tko stari… dou ti bom pušteno dozo, evo… Kr si prvič tle. Če boš še pršu boš pr men zmeri dobu pošteno dozo, ok?« Iz ogromnega kamna je z nožkom odlomil kos in ga zavil v košček folije. »Maš dnar?«

»J..ja…« Pomolil sem mu bankovec in vzel pripravljen paketek. No v resnici zmečkano kepico folije.

»Dobr. Če boš kej rabu kr prid do Suvade. Me bo ona poklicala, nerad dajem številko, sej razumeš…«

»Ja, ja, razumem…«sem pohitel.

»Dobra roba stari, merkej!«

»Ok, bom.«

Pomolil mi je roko, kot bi hotel, da ga po njej udarim. V rahli zadregi sem se stegnil in ga plosknil po dlani.

»Hvala. Se slišiva. Adijo.«

Obrnil sem se in se s hitrim korakom napotil proti avtu, tip pa je med tem, ko se je panično oziral okrog sebe, izginil v vhodu bloka.

Komaj sem čakal, da si naredim črto. Zavojček v žepu kavbojk me je žgal, kot košček žerjavice. Kam naj grem? Čim prej se moram odstraniti od tukaj, Fužine so polne policajev.

Kaj pa če pokličem Tajo in grem kar k njej? Ne. Obljubil sem si, da je ne bom. Kar naj me ona. Jaz ne bom nikogar prosil za pozornost, kaj pa misli, da je… Bila je laž in to sem vedel. Tudi prosil bi, le da sem čutil, da ne bi zaleglo. Vedel sem, da me ne bo poklicala. Vedel sem, da moram, če jo želim še kdaj videti, to narediti jaz. Kaj pa naj ji rečem? Taja, imam punco, pa vendar te ljubim? Rekla bo pusti jo. Pojdi po poti srca. Pot srca… Nekaj o čemer je veliko govorila. Nekoč mi je rekla, da čuti, da sem pristen in, da se trudi biti pristna tudi sama. Njen obraz se je spačil. Zakaj je tako težko, Max? Zakaj je tako težko delati to kar čutimo? Le kako naj ji rečem ne morem? Le kako naj gledam njen obraz? Njenih tisoč načinov kako se mi odpira kot knjiga, jaz pa ne zmorem? Ne morem…

Popolnoma izgubljen sem se vozil okrog Polja, okrog pošte, okrog blokov… Rjava cesta in še en krog… Upal sem, da jo bom slučajno srečal na cesti, ustavil avto in ji rekel »Hej, slušajno sem se peljal mimo…«.

Ni je bilo. Kot bi pozabil na žerjavico v žepu sem zapeljal na avtocesto proti domu.

Kam? Kam le? Domov.