Sivina dnevov, ki so se prelivali en v drugega, me je popolnoma zapredla v kokon, skozi katerega ni prodrl niti eden žarek svetlobe. Poltema. Iskanje, prebujanje v potu, nora vožnja sem in tja… Maja.

Minilo je nekaj mesecev in prišla je nazaj iz Kopra. Vsak dan. Zbujal sem se zraven nje, po navadi pred njo in jo opazoval, kako je spala na boku. Z odprtimi usti iz katerih se je cedila slina. Blazine je imela vse prežgane, po navadi je zaspala in iz rok spustila prižgano cigareto, ki je že nekajkrat skoraj povzročila požar. Norel sem. Vpil. Hodil sem ter tja in vpil nanjo. Gledala je kot nekdo, ki mu je popolnoma vseeno, ali pa se morda počuti nesposobnega odreagirati na kakršenkoli način. Spala je zraven mene. Njeno presušeno telo, pepelnato siva koža in mastni lasje brez bleska. Zbujal sem se in jo tako gledal. Prevzel me je obup. Kaj in kako? Kdo je ona? IN kdo sem jaz? Obup. Edina rešitev za vse je bil heroin. Rešitev za krizo, rešitev za srce. Ko sva bila zadeta, sva se včasih pogovarjala. Ne kot par, kot brat in sestra, kot prijatelja. Včasih sem jo razumel. Tudi takrat sem jo razumel v dno duše, le, da sem se včasih počutil, kot, da iz mene srka še zadnje impulze življenja. Utapljal sem se.  

Max in Maja. Sovražil sem sam sebe in sovražil sem njo. Do nje sem se grdo obnašal in pogosto vpil nanjo ter jo žalil. Tudi pred ljudmi. Sovražil sem njeno nesposobnost potegniti se ven iz teme v katero je utonila. Nesposobnost hrepeneti po nečem. Nesposobnost komunicirati s svetom. Za razliko od nje, sem sam kljub vsemu uspel ohraniti vezi z svetom. Kljub moji odvisnosti sem se velikokrat prisilil in odšel ven, med ljudi. Vlačil sem jo za sabo, kot nekoga brez lastne volje. Sledila mi je, kot bi jo nosila luna. Med tem, ko sem sam še vedno užival v družbi, je ona navadno sedela zraven kot kup nesreče, brez, da bi odprla usta. Izraz na njenem obrazu me je spravljal ob pamet. Popolna odsotnost. In potem sem eksplodiral od besa in želel iz nje, pa tudi če na silo, potegniti vsaj malo življenja. Vsaj malo dostojanstva, upor, zlom, jezo, jok… Karkoli. Brez uspeha. Med tem, ko sem jezno vpil, me je gledala, kot bi šel moj glas po nekem naključju mimo nje.

Bila je nedelja. Z Majo sva celo popoldne iskala drogo, neuspešno. Bil je čas, ko jo je bilo težko najti. Odločil sem se obiskati Črta, saj sem vedel, da je, če je nima on, situacija brezupna. Živel je visoko v hribih, kjer mu je babica zapustila hišo. Bil je čuden tip. Že pred časom je bil precej odvisen od heroina, potem pa je malce prenehal in končal diplomo. Takrat je imel dobro službo, v neki privat firmi in je bil večinoma na tabletih kot so pomirjevala, uspavala, antidepresivi, skratka legalna droga. Vendar pa ni nikdar povsem prenehal s horsom.

Peljala sva se po strmi makadamski cesti. Večerilo se je že. Oba sva bila tiho, kot navadno. Nisem razumel ali Maja razmišlja, ali pa enostavno vegetira. Sam sem imel vedno polno glavo misli.

Končno sem parkiral pred majhno zanemarjeno hišo. Potrkal sem na vrata in vstopil.

»O..Max. Kaj pa je tebe prineslo?« Črt je pridrsal v copatih iz ovčje kože. Imel je mrzlo.

»Živjo.« sem se negotovo nasmehnil, saj sem imel do njega vedno zelo mešane občutke. Begal me je. »Prišel sem vprašat ali imaš kaj konja….Saj veš, kriza…ti plačam.«

Popraskal se je za ušesom. »E..em.., ne vem, nekaj ga imam, ampak ne dovolj, da bi ti ga lahko prodal. Lahko pa vama dam vsakemu za eno črto.«

Sledila sva mu v dnevno sobo, ki je bila v nasprotju s pričakovanji precej pospravljena. Komaj sem čakal, da bom končno dobil svojo dozo. Maja pa, ki so se ji oči zasvetile le še, ko je imela pred sabo šot, je bila videti prijetno razburjena.

Usedla sva se na nekakšno sedežno garnituro, pregrnjeno z grobim, črtastim pregrinjalom in ga čakala, med tem, ko je izginil v kuhinjo, da bi nam pripravil čaj. Očitno je namenoma zavlačeval. Prinesel je skodelice ter se popolnoma posvetil čajnim vrečkam, mleku in sladkorju, med tem, ko je poskušal sproščeno klepetati. Sploh ga nisem poslušal. Iz vljudnosti sem odgovarjal in se presedal.

»Torej, konj. No, pa si privoščimo črto.«

Počasi je začel odvijati papirnat pack in si z bančno kartico oblikoval popolno črto, kar je trajalo v nedogled. Na njegovem početju je bilo nekaj fetišističnega. Mislim, da tega ni delal namenoma. Bilo je kakor ritual, ki mu je bil že sam, brez, da bi zaužil drogo, v neznanski užitek. Ko je povlekel svojo črto, me je pogledal.

»Navadno ne vlečem v nos, ampak nočem vaju moriti z svojim mesarjenjem.« zasmejal se je. »Na, vidim, da si nervozen. Ampak bedak, kaj mi pa je? Dame imajo prednost!« Obrnil se je proti Maji in ji vrgel zavojček.«  Njen obraz se je razlezel v nasmeh. Pohlepno ga je odprla, iz žepa vzela žličko in nanjo že nasula rjavi prah, ko je Črt rahlo trznil.

»Čakaj malo! Kaj pa delaš? Bodimo vendar kulturni! Če sem jaz potegnil črto, jo lahko tudi ti. Mesarjenje v družbi, mi ni všeč.«

Neumno ga je pogledala. »Ampak…čez nos ničesar več ne čutim!«

»Neumnost.« je rekel. »Naučiti se moraš jemati droge. Tole ni ničemur podobno. Če si nakrizirana, bo vseeno delovalo. Tukaj nočem videti igel drugih ljudi, žal mi je.«

Užaljeno in počasi je prah pretresla na stekleno mizico in pri tem iz previdnosti premaknila rdeče skodelice s čajem.

»Ampak, potem moram vzeti še malo… Daj no, kaj pa je to takega, če te moti grem lahko v kopalnico…«

»Maja!« Sem povzdignil glas. »Če je rekel, da ne mara igel v svoji hiši, boš povlekla čez nos, jasno?«

»Kako sta zoprna!« je zajezikala brez vsakega takta ali razumevanja in vase potegnila dvojno črto.

Jeza v meni je naraščala, nisem je mogel več gledati. Jasno mi je bilo, da si je privoščila črto, ki bi meni zadostovala za morda tri. Vprašal sem se koliko je pustila zame. Ko je končala, sem ji z rok izpulil zavitek in se nejeverno zastrmel v ščepec prahu, ki ga je pustila.

»Ne morem verjeti! Kdo misliš, da si? Vraga!« Zgrabil sem jo za roko in jo grobo stisnil. » Je tebi sploh mar za karkoli drugega, ali kogar koli drugega? Ne vem zakaj te sploh še prenašam. Gnusiš se mi.« odrinil sem jo stran od sebe, med tem, ko se mi je brez prave prepričljivosti poizkušala opravičiti in kar iz papirja vase potegnil v nos tisto malo dopa, kolikor ga je še ostalo.

»Dajta no! Nehajta se prepirati zaradi droge! To je grdo.« Se je zahahljal Črt in cinično pogledal Majo, ki se je z levo roko praskala po hrbtu, z desno pa si je mela nos.

Pozvonilo je na vratih in odšel, je, da bi jih odprl. Jezno sem se presedal in si grizel ustnico. Majhna količina me je le razdražila. Prijelo me je, da bi jo udaril, zbrcal do nezavesti, med tem ko je sedela zraven mene in strmela v prazno.

V sobo sta vstopili dve jeseničanki, ki sem ju na videz poznal.

»Živjo, živjo.« sta pozdravili. Odzdravil sem in pri tem za čuda ostal kolikor toliko vljuden. Začeli so z na videz živahnim pogovorom, ki me je dolgočasil. Nekako mi je uspelo igrati, kot, da me vse skupaj zanima. Zaslišal sem celo Majin glas, kar me je do kraja ziritiralo. Zdaj lahko govoriš, ko si si privoščila dobro dozo! Kakšen drek. Zaklepetala se je z ženskama.

»A ne, Max?« sem jo zaslišal.

»Daj mi mir!« sem zarenčal in se odmaknil stran od nje. Glasovi so za trenutek vtihnili in ženski sta si me obtožujoče ogledovali. Lahko sem bral njune misli. Kreten, nesramnež…bilo mi je popolnoma vseeno, vse, kar sem čutil je bila jeza in naveličanost.

»A, ti si pa Tajina sošolka, a ne?« sem zaslišal Črtov glas. Osuplo sem zasukal glavo in se zamišljeno zastrmel vanj. Taja? Koliko časa je minilo od kar sem nazadnje slišal to ime? Katera Taja? Moja Taja? Z zanimanjem sem začel spremljati pogovor. Saj res. V resnici je njena sošolka. To sem nekoč že vedel.

»Em… Ja… Misliš Tajo Lipovec?«

»Ja… Že dolgo je nisem nič videl.« je rekel Črt. »Kako ji kaj gre?«

Črt in Taja sta se spoznala prek mene. Taja mi ga je večkrat omenila, kar pa me takrat ni niti najmanj zanimalo. Menda jo je nekajkrat celo klical in sta se dobila na pijači. Bil sem malo ljubosumen.

»E..veš, v resnici ne komunicirava kaj dosti…ampak mislim, da ji gre v redu. Imela je nekakšno čudno obdobje… Kakšen mesec nazaj je bila precej odsotna… Zdaj pa jo vidim vedno z nekim tipom…no, kaj je že… tisti umetnik… em… Damian.«

Damian. Lahko bi si mislil. Streslo me je. Lepi Damian, ki sem ga počil na gobec, ker je preveč govoril.

Črt me je radovedno premeril z očmi. Mislim, da je včasih sumil, da se med nama nekaj dogaja.

»Ne vem če ste slišali… Par mesecev nazaj je bila v vseh trač revijah… groza… na nekakšni modni reviji je bila manekenka in so jo slikali na partyju po njej, kako se poljublja s prijateljico- tudi ona je moja sošolka. Vam rečem… Ne moreš verjeti kaj ljudje ne počnejo za malo reklame!«

»Hehe…«se je zarežal Črt. »Punca se zna zabavati, meni je všeč!«

Šli so mi na jetra. Kakšna modna revija? Preblisnilo me je, kako ji je pred mano, pri njej doma na tla padla neka revija. Bilo je, ko sem bil nazadnje tam…. Pobrala jo je in jo skrila v torbo.

»No… kakorkoli, reci ji, da jo pozdravljam.«je rekel Črt.

»Ja, pozdravi jo tudi v mojem imenu.« sem se oglasil in v rokah vrtel  plastičen zamašek, ki je ležal na mizi in ki sem ga pobral, da bi skril kako se mi tresejo roke. Od česa? Krize? Jeze? Od njenega imena, ki sem si ga tisočkrat poizkusil odstraniti iz glave? Ime sem si odstranil do nerazpoznavnosti, njena podoba pa se mi je pogosto prikazovala. Včasih se mi je o njej sanjalo. Tako žive sanje so bile to….Ko sem se zbudil sem odprl oči, čutil grenkobo v grlu… In Majo poleg sebe, ki se je vsa zadeta slinila po blazini.

»Kdo pa je ta Taja?« me je vprašala.

»Saj ni važno… Saj si jo videla. Prijateljica pač.«

»A, tista, ki ti je prinesla Metadon?«

»Maja,«sem zasikal »zakaj se ne naučiš držati jezika za zobmi, po navadi ti to ne dela velikih problemov, naredi mi uslugo in ga drži tudi zdaj, ok? Ne vem, zakaj morajo vsi vedeti…«

Užaljeno me je pogledala, kot bi ji ženski, ki sta sedeli zraven nje posodili nekaj energije, ki ji je sicer manjkala. Pijavka.

»Metadon? Kakšen Metadon?« se je oglasila, tista, ki je bila Tajina sošolka. »Se mi je kar zdelo, da se drogira… Vedno se mi je zdela antipatična. Zakaj si pa ti potreboval Metadon?«

Maji sem namenil ubijalski pogled. Razumela je. Za tole jih bo še pošteno slišala. Pogledal sem žensko, ime ji je bilo Nevenka, ali nekaj podobnega.

»Zakaj sem ga rabil je moja stvar, če pa te že zanima…Taja se ne drogira. Naredila mi je veliko uslugo, to je vse.«

Moj trdi ton jo je spravil v nelagodje.

»V bistvu me sploh ne zanima, ne vem sploh zakaj se pogovarjamo ravno o njej…« je rekla, dvignila nos in se obrnila proti Črtu, ki je pazljivo spremljal pogovor. Skomignil je z rameni in spremenil temo pogovora. Postal sem še bolj nervozen, v kolikor je bilo to mogoče. V naglici sem vstal.

»Midva greva. Črt, hvala in brez zamere. Imava še opravke.«

Začudeno me je pogledal in pokimal.

»Ni problema. Pridita še kaj.«

Maja je še kar sedela in me tesnobno opazovala z napol odprtimi usti. Ko je dojela, da mislim resno je poskočila in mi sledila. Med hojo je bes v meni naraščal. Imel sem občutek, kot, da se ne morem več kontrolirati. Brez besede sva se usedla v avto in divje sem odpeljal. Vseeno mi je bilo tudi, če zletiva z strme ceste. Začel sem vpiti.

»Kaj za vraga je narobe s tabo ženska, a? Si normalna? Ni dovolj, da cela oklica kaže s prstom nate? Glej jo, narkomanko! Ni dovolj, da moji starši sumijo, da se drogiram? Mi lahko razložiš?«

Z roko sem udaril po volanu in še bolj pritisnil na gas.

»Kaj pa je narobe? Kaj sem rekla takšnega?« se je začela prestrašeno braniti.

»Kaj je narobe? Ti si narobe! Samo poglej se! Metadon… In to pred ljudmi, ki sploh ne vedo kaj je to… Bi rada delala probleme? Taja mi je naredila uslugo… In ne samo meni, saj si več kot polovico dobila seveda ti… Ti, ti, ti! Vraga! Koliko si pustila danes zame? Mislil sem, da sva v istem dreku, pa ne! Briga te za cel svet! Kaj? Bi rada, da ima Taja zaradi tebe probleme na faksu? Da bodo ljudje okrog govorili stvari? In… Kaj pa jaz? Kaj naj sedaj? Še vedno sem nakriziran! Glavno je, da se ti dobro počutiš, a ne?«

Začel sem se tresti.

»Saj sem vedela…« je povzdignila glas. »Taja, Taja, Taja…vse to samo zaradi nje!«

»Ne. Motiš se, zaradi tebe. Ne vem kaj sploh še delam s tabo.«

»Max… Z mano si, ker veš, da te imam rada.« je začela spravljivo.

»Rada? Ti? Ph…Taja me je imela rada. Takrat sama ni spila dnevne doze… Tisto je bila njena dnevna doza! Ne pa ti! Kdaj nazadnje si me vprašala kako sem? O čem razmišljam?«

Ustavil sem sredi ozke ceste in lovil zrak. Glavo sem naslonil na volan. Nesmisel mojega obstoja,  je kot tona sveže malte zdrknil na moje rame. Zdelo se mi je, da me bo prelomilo. Brezizhodnost in sivina. Kot bi bil v primežu sem sedel tam in šlo mi je na jok. Ona je bila tiho. Drugega nisem pričakoval. Prestreljevale so me tiste globoke, modre oči in občutek, izgubljen za vedno. Nekaj v mojih prsih se je začelo mehčati in povzročalo žgečkljivo bolečino, ki je nisem mogel prenašati.

Dvignil sem glavo in nadaljeval z vožnjo. Okrog svojih oči sem začutil mokroto. To ni bil potok solz, morda je bila le ena ali dve, koncentrat, kot mrtvo morje. Avtomatično sem zavil v smeri Majinega stanovanja in brez, da bi ugasnil motor ustavil. Zbegano me je pogledala.

»Kaj čakaš? Misliš kar sedeti v avtu?«

Odkimal sem.

»Danes grem domov.«

»Max! Ampak…«

»Pojdi.« sem rekel potiho.

»Max, prosim…«

Ponovno sem odkimal.

»Pojdi, sem rekel!« sem povzdignil glas brez, da bi jo pogledal. Vedel sem, da stoji tam, popolnoma izgubljena in sama.

»Se vidiva jutri? Pojutrišnjem grem v Koper, saj veš…«

»Ne vem Maja… Čutim, da moram biti sam… Vsaj nekaj časa. Se slišiva.«

Stegnil sem roko in zaprl vrata na sovoznikovi strani, ki jih je lahno držala, ter speljal kolikor hitro se je dalo, da mi je nebi bilo treba pogledati v obraz.

Med potjo so se mi vlile solze. Bilo je, kot bi nekaj enostavno počilo. Pred hišo sem sedel v avtu in jokal, kot otrok. Počutil sem se osamljeno. Kot, da sem zavozil vse kar se je dalo.

Solze, ha, Max! Solze! Prasnil sem v smeh. Solze, ker sem tako nebogljen in ubog, ker sem si vse to sam zakuhal, ker sem idiot! Ker sem prizadel vse ljudi, ki so mi kdaj kaj pomenili… Še bolj pa sam sebe.