Noč je bila težka. Tresel sem se, kot bi me stresalo dvesto voltov, se potil ter vsake toliko  me je ponovno premagal jok. Že dolgo se ni zgodilo, da bi celo noč ostal brez horsa. Čudno, ampak tistikrat mi je bilo kaj malo mar. Tako prekleto odločen rešiti se, nisem bil še nikdar. Čutil sem, da moram premagati tisto noč in potem živeti naprej. Živeti v pravem pomenu besede.

Ko je prišlo jutro, je bila kriza v polnem naskoku, pa vendar sem se počutil za spoznanje bolje. Kot bi bil blazen, sem v glavi začel delati načrte, kaj vse bom počel v naslednjih dnevih. Šel bom v gore, vzel bom fotoaparat in fotografiral, pomagal bom doma, odšel na obisk k sestri….  Poklical sem nekaj prijateljev, s katerimi se nismo slišali že zelo dolgo, klepetal z mamo in se cel dan nervozno prestavljal okrog po hiši. Pospravil sem sobo, pospravil sem po računalniku, pregledal elektronsko pošto in pisal ljudem, ki so že predolgo čakali moj odgovor. Počutil sem se, kot, da počasi, počasi prevzemam kontrolo nad svojim življenjem spet nazaj v svoje roke. Kljub slabosti, vročini, mrazu in solzam, s katerimi sem se boril cel dan. Kljub očitkom slabe vesti in skrajnostim v katere me je metalo, kljub Maji. Kljub dejstvu, da sem bil edini človek, ki ga je imela, kljub slikam, ki so se mi kot film nizale v mislih. Kljub temu, da sem jo zapustil, puščal na cedilu, kljub nekemu izkrivljenemu občutku dolžnosti do nje. Kot, da sem se nekoč dolgo tega zavezal, obljubil, da ji bom sledil, da ji bom stal ob strani , da bom doživljal z njo njen sleherni občutek, čustvo, dihal z njo…

Kljuvalo mi je v glavi. Telefon sem pustil izklopljen in se močno oklenil posteljnega naslonjala.

Zvečer, tik preden je zašlo sonce, sem sedel za mizo in gledal skozi okno ven. Gore. Bil je konec aprila. Dan se je že močno podaljšal, jaz pa teh  sprememb, ki so me nekdaj tako presunile in napolnile z energijo, prej sploh nisem opazil. Kot bi  nekaj mesecev sploh ne obstajal. Zunaj je bila tiste vrste svetloba, ki se še z zadnjimi močmi bori s temo ter riše na gorah sence v rdečkastih tonih. Začutil sem hrepenenje po življenju, po njej, po možnostih, po neskončnosti, po svobodi pred katero sem tako neumno bežal. Vedel sem, da tisto noč ne bom zatisnil očesa. Čakalo me je prav vse in popolnoma nič.

Vzpenjal sem se v strm klanec in lovil zrak, kot nekdo, ki v življenju še ni bil v gorah. Nisem si mogel pomagati, da se nebi nasmejal sam sebi. Tako, Max, nikoli si nisi mislil, da boš gorsko pot gledal z očmi nekoga, ki je popolnoma brez kondicije.

Trmasto sem vztrajal, brez počitka. Po dobrih dveh urah hoje, ki mi je povzročala precej napora, sem se popolnoma brez sape privlekel na Begunjščico, z vrha katere je bil razgled, ki je bil vreden vsake muke. Pred mano se je dvigal Stol, najvišji vrh Karavank in ponekod je bil še sneg. Kljub sončnemu vremenu je bilo hladno, zato sem si do vratu zapel vetrovko ter se usedel na skalo, ki je štrlela iz tal. Pokrajina okrog mene je bila precej neporaščena in razen trave, ki je bila nizka, kot bi bila zlizana od vetra, je bila tu in tam le kakšna nizka smrečica, vsa skrivljena od vetra in dežja. Pomislil sem, da so kot jaz. Ukrivljene od življenja in samih sebe.

Kar sedel sem in buljil prazno predse. Lahko bi minilo nekaj deset minut, ali pa ure, zdelo se mi je, da čas v tistem kadru in tistem trenutku nima nikakršnega pomena. Pogled me je puščal brez sape. Kot bi se mi tista divja praznina pokrajine raztegnila v dušo.  Počutil sem se v stiku z vsem, kar me je obdajalo. V zraku je bilo nekaj vseobvladujočega. Sam, na vrhu gore, le veter in ptice in občutek, da je prav vse mogoče.

V misli se mi je ponovno prikradla Taja. Nisem si mogel pomagati.

Le kako bi to ona opisala? Kaj bi rekla, če bi sedela tu zraven mene? Predstavljal sem si jo, kako se zavrti z dvignjenimi rokami. »Počutim se, kot, da je cel svet moj, Max! Čutiš Max? Čutiš energijo, ki je tukaj? Pridi, hočem tja!«

Potegnila bi me za roko in me odvlekla do dveh skal, nedaleč stran. Splezala bi na najvišjo, se usedla na vrh in naredila tisti resen izraz na obrazu, kot, da se prepušča nečemu, kar je močnejše od nje. Sledil sem svojim mislim in se, kljub temu, da sem se zavedal, da sanjam, povzpel ter sedel na vrh prav tiste skale, s Tajo na njej.  Zasmejal sem se. Njen obraz, z izrazom resne deklice, ki  sem ga imel pred očmi, me je zabaval. Zavedel sem se kako jo pogrešam in zdelo se je, da jo pogrešam že celo večnost. Stisnilo me je v grlu. In zaznal sem občutek osamljenosti, neizbežnosti in praznine. Kot bi mi manjkal  delček, brez katerega ne bom več nikdar jaz.

Kriza je minila s časom. Minevali so tedni in zdelo se je, kot, da se stvari nekako kar odvijajo mimo mene. Končeval sem že delovno prakso. Začel sem dejansko uživati v delu. Začenjal sem razumeti, zakaj sem se odločil za svoj študij. Pri meni ni šlo nikdar za kakršenkoli oportunizem. Za farmacijo sem se odločil, ker me je nekoč strastno zanimalo vse kar je bilo povezano z zdravili, z izvlečki, s kemijskimi substancami, ki so, kot po naključju v kombinaciji ena z drugo, delale čudeže. Že kot otrok sem doma v akvariju namesto ribic gojil alge vrste Chlorella in sanjal, kako bom iz njih izoliral substanco, ki bo kot nekakšen kamen modrosti v farmaciji. Ljudje so me imeli za čudaka, jaz pa sem pri tem neizmerno užival in sanjal. Hodil sem celo na razna tekmovanja iz fizike in kemije. Nikdar nisem osvojil nikakršnega naziva, ali dobil nagrade, vendar pa sem se pri tem zabaval bolj, kot kdorkoli drug. Prakse sem se oklenil kot pijanec plota, v tistem trenutku mi je dajala nekakšno stabilnost, ki me je držala stran od situacij, ki bi me ponovno potegnile za sabo.

Že od jutra sem čutil, da moram to narediti. Ko sem prišel domov, sem na hitro pojedel kosilo, se zaprl v sobo in zleknil na posteljo. Vzel sem si dovolj časa, da sem iz vseh zornih kotov premislil, kako bi lahko potekal pogovor. Odlagal sem in se prepričeval, da moram izbrati pravi trenutek. Strah me je bilo, da se ne bo izteklo tako, kot si želim. Da bom ugotovil, da je ona ves ta čas živela. Da se ni ozirala nazaj. Da je njej uspelo in me je izbrisala iz spomina. Še hujše, da se sploh niti ni trudila. Da sem enostavno zbledel in se umaknil v predel spominov z oznako Nekoč je pač bilo. Telefon sem pustil na postelji zraven sebe in zbiral pogum. Bil sem nervozen, kot bi lahko bil pred kakšnim ustnim izpitom. Začutil sem svoj pospešeni utrip in se počutil skrajno neumno.

Zvonilo je precej dolgo, kar mi je že skoraj popolnoma vzelo pogum, potem pa se je le oglasila.

»Prosim?« Njen glas je bil hladen.

»Taja! Živjo! Dolgo se nisva slišala! « sem jo pozdravil na videz povsem sproščeno.

Nekaj trenutkov je bila tiho, kot, da razmišlja.

»S kom pa govorim?«

Prestrelilo me je.  Izbrisala si je mojo telefonsko številko.

»Max tukaj.«

»Max? Kakšno presenečenje!« je odzdravila  cinično.

Nisem vedel kako naprej. Nekaj trenutkov sva bila oba tiho.

»Em… Oprosti.« sem rekel in v glavi odvrtel vse stvari, za katere sem si želel, da bi mi jih oprostila.«Saj veš…«

»Oprosti? Za kaj pa?« je vprašala na videz začudeno, vendar pa sem čutil, da se za njenim vprašanjem skriva nekaj drugega.

»Em…no, saj veš… Saj ni pomembno…«sem se izvlekel iz neprijetne situacije. Ne bi prenesel tišine. »Kako si kaj?«

»Dobro. In ti?« Mi je vrnila z vprašanjem.

»Ah..končujem prakso. Malce sem se vzel v roke… Nič takšnega.«

»Jaz pa sem se preselila v Rožno dolino, nisem več v Polju.«

»Ja? Kako pa to? Kaj ti tam ni bilo všeč?«

»Ne… Hočem reči, bilo mi je všeč, ampak, saj veš, daleč od centra… In ves čas sem bila sama. Potrebovala sem spremembo. In tako se zdaj počutim popolnoma samostojno, brez babice.«

Delovala je kot nekdo, ki klepeta z starim znancem, brez kakršnegakoli čustvenega presežka, ki bi si ga tako želel slišati.

»Em, moral bi priti kaj v Ljubljano na faks. Se lahko oglasim pri tebi? Ne vem še kdaj…  Ampak…«

»Ja, seveda, pridi na kavo. Stanujem v bloku 8. Preden prideš, pokliči, seveda.«

»Taja?«

»Em?«

»Nekaj sem ti še dolžan, ali ne?«

»Kaj pa, Max?«

»Denar mislim…«

»Ah to… Ne vem, to pa ti najbolje veš.«

Pustila me je brez besed. Ker pa je bila tudi ona tiho, sem se hitro zbral.

»No… Potem pa se kmalu vidiva. Te pokličem. Lepo se imej.«

»Enako. Pozdravi Majo. Adijo.«

Obsedel sem na postelji, kot nekdo, ki bi mu pravkar primazali zaušnico.

Kaj pa si si mislil?  Si mislil, da bo vse takoj pozabljeno? Se morda počutiš užaljeno? Ali zgolj hej! Saj bi lahko vedel idiot. Imela je moč, da me je v trenutku pospravila v nulo. In pa seveda, zbudila moje kljubovanje.

 Nisem več vedel kam naj sam s sabo. Občutek sem imel, kot, da mi misli v glavi preskakujejo in se zaletavajo ena v drugo. Hrepenenje po njej, po nečem, že davno pozabljenem se je pretvorilo v neobvladljivo nervozo. Prebliski, njena beseda, nasmeh, zdaj oster ton njenega glasu in jaz… Tako bebav, kot bi na pol izgubil dar govora… Vraga. Zares kot bi me nekdo oklofutal. Vedel sem, da tu ona ni kaj dosti kriva. Sam sem preveč pričakoval.