Popoldne istega dne, sem sedel na balkonu in opazoval sosedove golobe. Spraševal sem se čemu neki jih ima. Ali so pismonoše? To bi imelo nekakšen smisel…morda. Vsak dan, ali pa skoraj vsak dan, kolikor sem jaz vedel, so preletavali zračni prostor okrog treh ali štirih hiš, vključno z našo. Delali so vedno iste kroge in se pri vsakem naslednjem pomikali za spoznanje dlje od doma, kot bi hoteli postopoma pretrgati nevidne vezi in odleteti v prostost. To so bili beli in sivi golobi, drugačni od tistih, ki jih vidiš v mestih, posebna vrsta bi rekel, morda res pismonoše. Na čelu jate je letel vedno en in isti golob, verjetno nekakšen vodja, ali kaj podobnega. Nekateri so nekoliko zaostajali za drugimi, kot bi želeli po svoje, hkrati pa se bali svobode in samostojnosti.Kaj le počne z njimi? Zakaj imeti golobe pismonoše v nekakšnem kurniku kot kure? Pisem verjetno ne pošlja z golobi. Kako le golob ve kam mora leteti?

Nekoč sem slišal zgodbo o nekem norem znanstveniku, nekje na Dolenjskem. Želel je naseliti japonske sviloprejke, Yamamaje. Možakar si je vtepel v glavo, da bi bilo lepo proizvajati svilo. Tako so ubogi metulji preživeli eno sezono v Sloveniji, potem pa so se pozimi preselili nazaj na Japonsko. Absurdno je to, da se po tistem uboge kreature že slabo stoletje selijo iz Slovenije na Japonsko. In to kar je najbolj nerazumljivo, le kaj jih žene, da preletijo tisoče kilometrov? Kaj je narobe s Slovenijo?

To zgodbo mi je povedala Taja. Da živijo v parih. Celo življenje. In nekoč je videla en tak metuljski par, na južni steni njihove hiše na podeželju. Eden je umiral, saj je imel popolnoma zmečkano krilo, je rekla, drugi, pa je čakal. Verjela je, da so Yamamaji mistična bitja, tako nekako je prišlo do nje izročilo, ki se je prelivalo vanjo prek njenih staršev, ki so bili v to stvar prav tako posvečeni prek nekih drugih ljudi itd…Yamamajev naj nebi videl vsak. Najprej moraš zanje slišati od nekoga, ki jih je že videl. In tako, jih je nekoč videla, že kot majhna deklica. Ponoči, je rekla, saj so nočni metulji, vendar pa takrat še ni dobro začutila te zgodbe. Ko je torej, že odrasla našla tisti metuljski par, na južni fasadi njihove hiše na podeželju, je takoj vedela, da je to zelo poseben dogodek.

Taja je verjela v višje stvari. Vsaj višje od ubogega, majhnega človeškega bistva. Verjela je v energije, v rekapitulacijo, v osebnostno rast…Verjela je, da se v vsakem človeku skriva ognjenik, le da v večini primerov ta zelo hitro ugasne in se pritaji. Z odraščanjem izgubljamo tisto sposobnost zaznavanja, ki jo ima otrok, je rekla. Jaz hočem ostati otrok, odraslost je le izgovor… Odgovornost, pomembnost…To je vse skupaj eno sranje. Je, kot bi se sam in zavestno zazidal v klet s sodom. Amontillado, Amontillado.

Pogrešal sem tiste njene izbruhe energije, ko se popolnoma razvname ob neki misli. Navadno sem se smehljal, saj je bila resnično podobna majhni deklici, ko je takole brbljala, manjkalo je le, da bi zaploskala z rokami od navdušenja nad lastnimi mislimi. Spraševal sem se, kako le bo preživela, hočem reči, slej ko prej jo bo mrzla realnost popolnoma vrgla po tleh, ali ne? Morda pa ne… Morda ima prav. Mogoče pa ima njen nori idealizem bolj trdne temelje, kot sem si pripravljen priznati. Morda, bo nekoč srečala nekoga, ki bo pripravljen na nore preskoke in ji bo v vsem sledil…ali pa ona njemu, seveda.

In potem, videl sem tudi njena temačna obdobja. Ko se zdi, da ne najde smisla v ničemer. Ko hodi okrog v nekakšni manični depresiji, brez obstanka in hkrati brez kakršnekoli motivacije. Njene oči so prazne in nič na svetu je ne predrami iz otopelosti. Resda sem jo tako videl le enkrat ali dvakrat. Rekla je, da se od kar me je spoznala, počuti boljše. Bilo je nekega dne, ko sva se dobila v menzi. Dan kot vsi drugi. Prišla je in bila je popolnoma drugačna, kot bi se nekaj na njej fizično spremenilo. Sedela sva in nekaj sem ji govoril, ona pa, mi je odgovarjala v enozložnicah in kimala ali pa enostavno ostala tiho. V njenih očeh je bila praznina, kot jezero brez sapice vetra, gladka gladina, brez občutkov, pa vendar mi je znala vseeno izkazati kanček tiste naklonjenosti, bilo je kot, hej, saj veš, da te imam rada! Sem le nekje predaleč, da bi se lahko domov vrnila še nocoj. Rekla ni ničesar, ni se nasmehnila, pa vendar je nekaj prišlo do mene. Občutek. Tako je bilo med nama s Tajo. Vezi brez besed in kretenj.

Od spodaj sem zaslišal zvonenje stacionarnega telefona. Zravnal sem se in postal pozoren. Brez razloga sem dobil občutek, da se je nekaj zgodilo, nekaj v zvezi z mano. Zvonenje je utihnilo, gotovo je mama dvignila telefon. Ko sem tako nekaj minut vlekel na ušesa in poskušal uloviti kakšno informacijo o tem kdo kliče, sem zaslišal drsanje maminih copatov na stopnicah, ki so vodile proti mojemu nadstropju. Tesnobno sem vstal iz stola na balkonu in stopil v sobo. Zdelo se mi je, da je trajalo zelo dolgo preden so se odprla vrata. Izraz na maminem obrazu je bil zaskrbljen.

»Maxi, telefon imaš.« podala mi je slušalko in  obstala na mestu, da bi lahko spremljala pogovor.

»Ja?«sem se oglasil v telefon.

»Max, Marjana tukaj.« Bila je Majina mama.

»Živjo. Je kaj narobe?«

»Ja… Danes sem prišla k Maji na obisk in sem jo našla na tleh brez zavesti….« Zasmrkala je v telefon in za trenutek se ji je pretrgal glas. »Mislila sem, da je mrtva, o bog…«

»Kaj?«sem povzdignil glas. Nekaj me je zbodlo v prsih. »Kje pa je zdaj? Kaj pa je z njo?«

»Overdose….so mi rekli. Heroin in še nekakšne tablete, uspavalne, se mi zdi…. Max? A si ti kaj vedel o tem? Je to naredila namenoma? Kdaj si jo nazadnje videl?«

»Kako je z njo?« sem vztrajal. »In kje je?«

»Je še vedno brez zavesti. Koma so rekli… O moj bog, ne znajo mi povedati ničesar… V bolnici je, v Kranju.«

»O sranje.« sem zaklel in se nemočno povlekel za šop las, ki mi je padal na čelo. Treba se bo postriči sem pomislil in se takoj zavedel kako banalna in neprimerna trenutku je bila ta misel.

»Kdaj si jo nazadnje videl?«

»Ste v Kranju?« sem ignoriral njeno vprašanje. »Pridem čez pol ure… Grem takoj od doma.«

»Dobro… Se bova pogovorila tukaj.«

»Poslušajte,« sem odvrnil grobo »sploh mi ni do nikakršnih pogovorov, važno je, da bo z njo vse v redu. Za pogovore ste imeli časa celo življenje, če bi vam le bilo do tega!«

Prekinil sem linijo in stekel navzdol po stopnicah. Mama je nemo gledala za mano in grizla spodnjo ustnico. Tokrat je bila tiho. Ena od odlik moje mame, je sposobnost precenjevanja resnosti situacije. Tokrat je bila tiho, kljub temu, da je po navadi brez prestanka vrtela jezik. Za to sem ji bil neizmerno hvaležen.

Zunaj se je že mračilo. Vsedel sem se v avto in odpeljal. V nasprotju z mojo navado, sem tokrat vozil precej počasi. Misli so mi izpuhtele iz glave, počutil sem se prazno in brez občutkov. Hej, vendar. Kaj je narobe z mano? Moja punca leži v bolnici…v komi…in jaz grem tja. In igral bom zaskrbljenega človeka, pa vendar… Kako to, da ne čutim ničesar? Prisilil sem se zakopati globje. Maja. Zadnji mesec sva se videvala precej poredko. Kakorkoli…tako in tako je bila ves čas zadeta, jaz pa sem se trudil ostati zunaj. Bog… upam, da bo preživela… da ne bo ostala rastlina, pripeta na cevke in aparate. Takoj za to mislijo me je zabolelo in pojavil se je občutek krivde. V misli mi je prišla popoldanska epizoda z Lidijo. Taji sem rekel, da ne razume pojma zvestobe… pa sem naredil TO, kar tako, brez kakršnihkoli občutkov. Kakšen človek naredi nekaj tako brez smisla? Tajo sem izgubil, ker sem igral nekoga, ki ima nekakšne moralne vrednote, v resnici pa… vseeno mi je… dejstvo je  le, da je težje stvari početi z občutki. Lažje je takole…Brez obveznosti in brez občutkov. Predstavljal sem si Majo, v svojem osamljenem stanovanju, razmetanem in zatemnjenem, kako leži na tleh… sama. Sama. Kako brez smisla.

Spomnil sem se svojih besed, ki sem jih izrekel še tisto popoldne. »Želim si, da bi izginila, včasih jo sovražim.« Po kakšnem naključju? Ali naključja obstajajo? Ali sem sam klical to, kar se je zgodilo? Usoda? In zdaj? Zdaj bo še hujše. Tudi, če se bo zbudila in bo vse v redu… Zdaj je ne bom mogel pustiti same. Začutil sem, da sem slab človek. Moja punca leži v komi, moje misli ob tem pa so popolnoma sebične.

Stal sem pred bolnišnico in kadil. Nisem se mogel še pripraviti do tega, da bi vstopil. Dva reševalca sta se motala okrog reševalnih vozil in pravkar so nekoga pripeljali na vozičku. Okna bolnice so bila razsvetljena, nekatera z navadnimi lučmi, nekatera pa s tisto modrikasto-zeleno svetlobo, za katero sem se že kot otrok spraševal čemu služi. Včasih smo se s starši peljali mimo in vedno sem opazoval tista okna, ki so delovala skoraj nezemeljsko. V tistem trenutku sem se počutil starega. Prav nič otroškega nisem več zaznal v sebi.

Vstopil sem skozi vrata na avtomatsko odpiranje in se ozrl okrog sebe. Smrad po jodu in razkužilih mi je obračal želodec. Tla so bila pološčena in iz vseh strani je bilo slišati škripanje kolesc vozičkov, ki so jih potiskale sestre. Nekateri so bili prazni, na nekaterih pa so ležali ljudje. Bolni ljudje, ljudje na pol pri zavesti, ki so jih pravkar morda operirali, starci, osamljeni in tesnobni, umirajoči.

Pritisnil sem gumb v dvigalu in se zazrl predse v kovinske stene brez ogledal, kar me je presenetilo. Ali nimajo vsa dvigala ogledal? Ne da bi začutil pretirano premikanje, so se vrata odprla. Izstopil sem v oddelek za intenzivno nego. Svetloba je bila moreča, neonska in sobe so imele steklene sprednje stene. Zagledal sem Majino mamo, kako je stala pred eno od njih in gledala noter. Obrnila se je proti meni. Delovala je utrujeno.

»Kako je z njo?« sem vprašal brez pozdrava, saj sem do nje čutil le prezir, kot vedno, v tistem trenutku pa še bolj.

Vdano v usodo je odkimala z glavo in mi z dlanjo pokazala v smeri sobe. Stopil sem zraven in pogledal skozi steklo. Ležala je na hrbtu, brez kakršnihkoli znakov življenja, vsa preluknjana z iglami iz katerih so vodile različne cevke, ki so jo napajale z nečim. S čim bi lahko vedel, saj sem vraga farmacevt, pa vendar se nisem mogel spomniti, kaj bi lahko bilo. Na obrazu je imela masko s kisikom in ob strani monitor, na katerem se je kazal enakomeren srčni utrip. Vprašujoče sem pogledal nazaj proti njeni mami »Se ni prav nič zbudila?«

Odkimala je in si z rokami pokrila obraz. Da vsaj nebi začela jokati, če bo začela bom znorel. Vtrgalo se mi bo in bom naredil sceno. Lahko bi jo celo mahnil, vendar je ne bom… Ženske nebi nikdar mahnil…čeprav bi si morda zaslužila. Premaknil sem se stran od nje in odprl vrata sobe.

Brnenje aparata za kisik in piskanje monitorja je delalo nenaravno sceno, ki me je vrgla iz tira. Pravijo, da si včasih tuj srčni ritem, če se ti vsili v podzavest, podredi tvojega. Enakomerni zvoki njenega srčnega utripa, ki jih je elektronsko prevajala naprava, na katero je bila priklopljena, so počeli prav to. Začela se me je lotevati tesnoba. Stopil sem zraven postelje in se zagledal v shiran in prozoren obraz bitja pred sabo. Delovala je tako majhno in brez moči. In brez volje seveda, vedel sem, da je popolnoma brez volje tudi v tistem trenutku, če kaj čuti, ali pa tudi ne.

 »Maja?« sem zašepetal. »Slišiš? Po moje me slišiš…prosim, naredi mi uslugo in pokaži malo volje…vsaj zdaj, vsaj danes!«

 Nič. Le zvok aparatov. Njene roke so bile gole in polne starih vbodnih ran. Infuzijske igle so se videle skozi njeno prozorno kožo. Začutil sem, kako v meni narašča vročina. Moral sem se oprijeti stene. Potem pa slabost. Kakšen slabič, Max! Moram ven! Zrak! Kakšna pička… Obrnil sem se in dobesedno zbežal iz bolniške sobe. Zrak! Majina mama je gledala za mano in me poskušala ustaviti.

»Kaj? Kar odšel boš? Tvoja punca leži v komi! Max!«

Brez da bi se ozrl nazaj sem stekel navzdol po stopnicah. Čutil sem, da moram stran. Čutil sem, da nimam nikogar na svetu.

Po dveh urah vožnje v krogih, sem se vzpenjal po strmi gorski poti. Bila je jasna noč. Ne vem zakaj sem se začel vzpenjati. Nisem niti nameraval na vrh. Tako sem hodil nekaj časa, nato pa se vsedel na skalo ob poti. Biti sam tam, me je istočasno pomirjalo in pa strašilo. Bilo je mrzlo in popolna tišina. Ugasnil sem baterijsko svetilko in čakal, da se mi oči navadijo na temo. Samotnost, ti in tvoj ego sama na skali sredi gorske poti. Jaz in moj ego, najhujša sovražnika. Začel sem razločevati lučke v dolini in pihal je veter, ki je ustvarjal žvižgajoč zvok. Zaželel sem si, da bi imel kam iti.

Rekapitulacija, sem nekje v nekem daljnem spominu spet zaslišal Tajin glas. Podoživeti spomine in jih vreči stran. Znebiti se navlake. Narediti prostor za sveže stvari. Jaz svoje posesivno čuvam, nočem se jih znebiti. Bil sem tam, v nekem starem občutku in zalotil sem se, da jo pogrešam bolj kot kadarkoli prej. Čudno. Ta občutek se mi je zdel tako domač, da sem se naglas zasmejal. Potem pa se je vrinila tista podoba Maje na bolniški postelji, z bore malo življenja v njej. Začutil sem nekakšen pok v ušesu. Midva nisva navezana niti z najtanjšo nitjo več. Njeno telo brez življenja mi je bilo popolnoma tuje. Približno tako tuje, kot takrat, ko sem se vsako jutro zbujal ob njej in se čudil ter čutil, da ne spadam tja.

Vibracija v žepu me je prestrašila, kakor, da bi pozabil, da sploh imam mobilni telefon. Tista samota je tako vplivala name. Majina mama. Nisem imel volje, da bi se javil, verjetno mi bo očitala, da sem odšel kar tako brez pogovora. Po nekaj trenutkih omahovanja sem se odločil in pritisnil tipko, za sprejem klica. Bil sem tiho. Naj kar sama pove kaj bi rada.

»Max…«se je zaslišal popolnoma strt glas.

»Maje ni več.« Sledil je trenutek tišine. »Srce se ji je enostavno ustavilo.« Sledilo je hlipanje, ki mu ni bilo konca. Nisem vedel kaj naj rečem.

»Max, si tam? Rekli so, da ji niso mogli z ničemer pomagati…srce se ji je ustavilo…in konec…kar tako…Max…ne razumem…ali je to naredila namenoma?«

»Namenoma, huh?« sem se zaslišal, kot bi moj glas prihajal iz ust koga drugega. »Hočete reči ali je umrla namenoma? Ne…Maja ni imela dovolj volje za kaj takega.«

Zaslišal sem dolg vzdih. »Hvala bogu.« je rekla.

»Hvala bogu?« sem zavpil. Mislil sem, da mi bo razneslo glavo.

»Hvala bogu?! Če bi vsaj imela vsaj malo volje, vsaj toliko, da bi naredila samomor! Za to ni treba veliko…tako pa…umrla je…brez veze! Brez smisla, tako, po nesreči, sploh ni vedela kaj se dogaja! Jaz bi rad vedel, da umiram, vi ne? Brez veze….Ta pogovor je brez veze…vse skupaj je brez smisla. Veste kaj, pojdite jokat kam drugam, Maja vas je potrebovala tolikokrat…«zlomil se mi je glas, »pa vas ni bilo! Zdaj ne potrebuje več nikogar… Še najmanj pa vas potrebujem jaz.« Razburjeno sem prekinil linijo.

Začel sem se prestopati na mestu. Maje ni več…ni več….kar ni več… Začelo me je stiskati v prsih. Kakšno življenje. Kako brez veze. Od jeze sem brcnil v skalo, na kateri sem malo prej sedel. Bolečine ni bilo čutiti, kljub mehkim teniškim copatam, ki sem jih imel obute. Počutil sem se obupano. Lahko bi kričal ali jokal, ampak v resnici mi ni bilo do ničesar. Segel sem v žep in iz njega povlekel mobilni telefon. V navalu jeze sem ga zabrisal v dolino in poslušal kako se je raztreščil na skalah. Stran od tukaj. Spotikajoč se sem se na pol pretipal po bregu navzdol, saj sem nekje izgubil baterijsko svetilko. Z nogami sem se zapletel v korenine na poti in padel po tleh. Začutil sem pekočo bolečino na obrazu. Nisem se mogel premikati. Nisem se hotel. Ostal sem na tleh in pustil, da me je zagrnil črn oblak. Vse je šlo k vragu. Kako naj še hodim okrog in se pretvarjam, da imam za kaj živeti. Brezsmisel. Vedel sem, da tudi sam nimam volje. Nimam nobene volje več. Počutim se tujec samemu sebi.