Ne vem koliko časa je minilo. Postopoma sem začenjal čutiti mraz. In potem trne robidovja, ki so me praskali po vratu. Premaknil sem se in se previdno pobral s tal. Ozrl sem se okrog sebe. Na srečo nisem padel daleč s poti, na katero sem z lahkoto splezal. Opotekel sem se do avtomobila in se na pol vrgel na sedež. Kam? Kam? Stran od tukaj.

Šele na avtocesti sem ozavestil svoj namen. Grem v Ljubljano, h Taji. Zakaj? Kako? Ali mi bo sploh odprla? Vseeno mi je bilo. Vozil sem kot nor in nekje tik pred Ljubljano skoraj povozil srno. Noč je bila lepa in jasna, topla, saj se je bližalo poletje, sploh pa gorski hlad ni dosegel ljubljanske kotline.

Ustavil sem v Rožni dolini, pred blokom številka 8. Pogledal sem na avtomobilsko uro. Bilo je precej pozno, okrog treh ponoči. Kaj pa zdaj? Ne vem niti v kateri sobi stanuje. Že sama misel, da sem blizu nje me je malce pomirila. In če je ni doma? Kaj potem? Nazaj?

Zagledal sem par, ki jebil namenjen k vhodu v blok. Skočil sem iz avta, kot nekdo, ki je popolnoma obupan.

»E…oprostita, vaju lahko nekaj vprašam?«

Osuplo sta me pogledala. Zavedel sem se, da sem morda res videti čudno.

»Em…iščem prijateljico…ali morda vesta v kateri sobi stanuje Taja? Dolenjka? Imel sem nesrečo in…razbil se mi je telefon…ne vem v kateri sobi stanuje…«

Oglasila se je punca. »Em…ja, vem. Stanuje v tretjem nadstropju, soba 208.  Kaj pa bi rad od nje? Naj jo pokličem?  Je vse v redu s tabo?«

»Ne…ne, grem sam gor…Vse v redu, malo me boli glava, nič hudega ni. Hvala.«

Skomignila je z rameni in odklenila vrata bloka. Tip je stal za njo in me sumničavo gledal. Pomignil mi je naj vstopim. Začenjal sem se vzpenjati po stopnicah, ne da bi vedel kaj bom rekel, ko bo odprla vrata in čutil pogled na svojem hrbtu. Sledila sta mi do tretjega nadstropja, nato pa sta se ustavila. Odrinil sem nihajna vrata in poiskal sobo. Še vedno sta me opazovala skozi steklo. Jasno mi je bilo, da sem verjetno ves umazan. Verjetno sta Tajo poznala in sta se želela prepričati, da ji ne bom česa naredil.

S prazno v glavo sem potrkal na vrata in čakal. Trajalo je dolgo, tako dolgo, da sem že skoraj opustil upanje, da je doma, potem pa je le zaškrtalo v vratih.

Oblečena je bila v rdeč kopalni plašč in vsa razkuštrana. Očitno je bilo, da sem jo zbudil. Izraz na njenem obrazu je bil sprva nejevoljen, ko pa me je zagledala so se njene oči osuplo razširile.

 »Max!«

Tako sem bil vesel, da jo vidim…Stal sem tam, brez, da bi odprl usta in zmignil z rameni. Začutil sem kepo v grlu, kakor, da bi mi šlo na jok, ali nekaj takšnega.

»Max! Kaj pa ti tukaj ob tej uri? Kaj se je zgodilo?!« Zaskrbljeno me je premerila od nog do glave in me potegnila v sobo.

Nisem mogel odgovoriti. Usedel sem se na posteljo in jo objel okrog pasu. Narahlo me je odrinila in počepnila zraven mene.

»Vse v redu? Kaj se je zgodilo?«

 Gledal sem tiste modre oči, kako so prodorno vrtale in začutil z njene strani tako nežnost, da sem moral umakniti pogled.

»Jaz…jaz… Taja…bil je zajeban dan…« več od tega nisem mogel.

Še enkrat sem jo pogledal v oči, potem, pa so se mi vlile solze. Počutil sem se kot nekdo, ki je izgubil še zadnje malo dostojanstva, ki ga je premogel. Usedla se je zraven mene in me negotovo objela okrog ramen. Nihče od naju ni rekel ničesar. Nadme so se zgrnile vse najbolj črne misli, ki so le stopnjevale solze, hkrati pa sem se počutil, kot otrok v stajici. Po dolgem času sem začutil, da nekam pripadam. Tukaj bi moral biti že ves ta čas, zraven nje. Njen vonj me je spominjal vseh občutkov in besed in povezanosti. V navalu čustev sem jo potegnil k sebi in začel poljubljati. Za trenutek mi je pustila, potem pa se je premaknila stran in se vsedla na posteljo nasproti mene, ki je bila prazna. Videti je bila zbegana in morda tudi malo jezna. Vstala je in prišla bližje. Slekla mi je jakno in se našobila. Šele takrat sem videl, da je bila raztrgana in pokapljana s krvjo. Od kje je prišla ta kri? Obrnil sem se proti ogledalu, ki je stalo na mizi. Vrat in obraz sem imel popraskan od trnja in na licu globoko vreznino. Začela je hoditi po sobi in nekaj iskati.

»Pridi sem!« je rekla in z nežno kretnjo obrnila moj obraz rahlo proti levi. »Tale rana je precej grda.« Vzela je vato in mi začela z  razkužilom čistiti odrgnjen obraz. Malce me je peklo, a bilo mi je vseeno, njen dotik me je pomirjal. Ko je prišla do rane, se ji je začela tresti roka. Sedela je čisto blizu, tako, da sem lahko čutil njeno pospešeno bitje srca. Globoko je vdihnila in se obrnila stran.

»Oh….oprosti…« je zavzdihnila ter globoko zajela zrak. Vstala je in se naslonila na odprto okno. »Vem, da je smešno, ampak občutljiva sem na takšne stvari…Včasih mi postane slabo.« Zasmejala se je. Bil je to, samozaničevalen smeh. Vedel sem, da je jezna sama nase, vedno, ko nečesa ne zmore.

»Daj sem, bom sam… Sploh nisem vedel, da sem se porezal.«

Vzel sem vato z njenih rok in s hitrimi gibi očistil rano.

 »Vzemi obliž iz škatle na mizi.« je rekla in se pri tem trudila, da me nebi pogledala.

Poiskal sem tisti obliž in si ga nalepil na lice.

»V redu je, zdaj me lahko pogledaš…saj ni nič.« sem ji rekel in opazoval njena bosa stopala. Imela je lepa stopala in nohte nalakirane z modro-zeleno barvo. Bil sem popolnoma miren, v tistem trenutku me je razburjala le misel, da stoji pred mano, bosa in z razpuščenimi lasmi.

»Torej Max? Mi boš končno povedal kaj se je zgodilo in kako to, da si ob tej uri prišel k meni?« Njen glas je bil narejeno trd, čutil sem, da je vsa negotova. Prestopala se je tam, kot da ne bi vedela kaj naj. Videl sem zakrito razburjenje, ki ga je hotela skriti s prižiganjem cigarete. Tresle so se ji roke. Vedel sem, da jo roke izdajo, ko je nervozna.

»Oprosti če sem te zbudil …bil sem v gorah in zgubil baterijsko svetilko, tako sem se na poti dol zapletel in padel s poti…razbil telefon…in potem sem se pripeljal sem k tebi.«

Osuplo me je gledala. »Kaj pa si delal ponoči v gorah? Sklepam, da je bila noč, če si imel baterijsko svetilko?«

»Em…to je pa težji del…« Zasmejal sem se in pri tem izpustil cvileč zvok, v jalovem poizkusu, da bi zakril svoja čustva ter z roko zagrebel v lase. Pri tem sem se nehote dregnil v rano, ki me je močno zaskelela.

»Poslušam.« je vztrajala.

»Maja je naredila overdose….bil sem v bolnici…potem pa sem šel v gore.«

»Kaj!?« je na pol zašepetala. »Kako je z njo?«

Počasi sem odkimal z glavo.

»Bil sem v gorah…poklicala me je njena mama in mi povedala, da je umrla… Preprosto. Ni se ji ljubilo več. Srce se ji je ustavilo.... In potem sem hotel stran od tam in izgubil baterijo…nič drugega mi ni prišlo na pamet kot samo to, da sem te hotel videti…«

Počutil sem se ranljivo in razgaljeno. Vseeno mi je bilo. Gledal sem jo v upanju, da bom od nje dobil odgovor kako naprej. Da me bo spustila k sebi, kot, da se ni zgodilo nič. Da bom pozabil. Zakopal obraz v njene lase in pustil temi, da se spusti nadme, hipnotiziran od tistega vonja las in občutka, da sem doma. Ona pa me je le nemo gledala.

Ponovno se je vsedla zraven mene. Na njenem obrazu se je risala žalost. Bila je kot ogledalo. Kot bi v njej prepoznal svoje občutke, ki jih nisem želel racionalno oceniti.

»Taja…oprosti…Toliko časa že mislim nate, moral bi že zdavnaj priti in ti povedati po pravici…saj vem, saj vem…totalni idiot…nikdar te nisem hotel prizadeti…vse kar sem hotel od kar sem te spoznal je le biti s tabo…tako pa sem naredil popolno polomijo. Lahko bi bilo drugače, vse bi lahko bilo drugače. In Maja…mogoče bi bila še živa…«

Gledal sem jo in videl solze, ki so ji tekle po licih, zavedel sem se, da gledam sam sebe. Objela me je.

»Pššt…« ne govori neumnosti Max… Saj veš, da nisi kriv ti, za to kar se je zgodilo Maji.

»Ne? Hah... Od kar se nisva videla…ves ta čas sem jo sovražil, želel sem, da bi izginila…«

Bila je tiho. Božala me je po laseh.

»Taja, lahko danes spim tukaj?«

Pokimala je.

 »Mislim, s tabo v tvoji postelji…rad bi bi zraven tebe…«

Nekaj časa mi je strmela v oči, kot bi želela preučiti moje namene, potem pa ponovno pokimala. Kar v kopalnem plašču je zlezla v kot postelje in odgrnila odejo.

»Pridi sem.« je rekla in počakala, da sem slekel umazano in raztrgano obleko.

Ulegel sem se čisto zraven nje, tako, da sem čutil njeno telo, ki je oddajalo toploto.

Obrnila se je proti steni. Njeni lasje so me požgečkali po nosu. Dišali so po jabolkih, parfum, ki ga je vedno uporabljala. Objel sem jo okrog pasu in položil glavo na njeno ramo.

Vedel sem, da ne spi. Sam pa sem se začel utapljati v tistem občutku varnosti in bližine, ter zaspal kot ubit.

 V sobi je bilo toplo in svetlo. Sončni žarki so na steno ob postelji risali ravne rumene linije. Zavedel sem se, da sem v prostoru sam. Ne vem niti kaj me je zbudilo, morda tih zvok zapiranja vhodnih vrat? Dišalo je po njej. Usedel sem se na postelji, z nogami po turško in se poiskusil z vonjem vrniti nazaj v njeno sobo v Polju. Bila je mešanica dišečih paličic z vonjem po cimetu, parfuma in vonja po njej. Postal sem otožen. Lice me je skelelo in znotraj mene je bilo vse premaknjeno. Nisem imel moči, da bi vstal iz postelje in odšel pogledat kje je Taja. Čutil sem, da je nekje blizu, morda si kuha kavo, tiho in obzirno, da me nebi zbudila. Kakorkoli, tista ženska, ki je spala zraven mene ni bila več moja Taja. Dišala je kot ona, videti je bila kot ona, pa vendar občutek ni bil isti. Taja me zjutraj nebi pustila spati. Bila je najbolj neučakano bitje na svetu. Vrgla bi se na posteljo zraven mene in me žgečkala po obrazu. Kdorkoli drug bi me s čim takim spravil ob pamet. Rad imam svoj mir in jutra so zame sveta. Ampak ne ona. Ko bi se mi smejala v obraz, si nebi mogel pomagati, da se nebi zasmejal še sam. In poleg tega bi bil njen smeh popolnoma nedolžen, nikakršne zlobe ali privoščljivosti. Hej Max, zbudi se, spanje je izguba časa! In midva nimava časa! Pa še kako prav bi imela, nikdar zares nisva imela časa.

Tiho so se odprla vrata in skoraj plašno je vstopila. Ko je videla, da sedim na postelji se je nervozno nasmehnila.

»Dobro jutro. Upam, da te nisem zbudila.«

Bila je oblečena v indijsko krilo, ovito in zavezano okrog pasu. Zlate niti na rumenkasti tkanini so se zasvetlikale v svetlobi, ki je padala z okna. Črtasta spodnja majica ji je objemala gole prsi, spuščeni lasje pa, še vedno razmršeni, so ji padali na rame. Zdelo se mi je, da ima zelo dolge lase, skoraj do pasu. Bila je lepa. Kdaj prej bi mi njena podoba v trenutku povzročila refleksen odziv, da bi jo potegnil k sebi in je nebi več izpustil, dokler ne bi imel občutka, da sem nekaj pustil v njej, na njej, nekaj svojega, kar bo ostalo z njo, tudi, ko bo sama, ko me ne bo, to bi pomenilo, da bi se vrnil k Maji in jo pustil samo…Kako gnilo, kako zajebano. Žalost. Sedel sem tam in jo gledal, brez, da bi se premaknil, ali odprl usta. Kaj delam tukaj? Kako sploh, mi je kapnilo na pamet priti sem?

Usedla se je na posteljo zraven mene in me preiskujoče opazovala.

»Hm..ne, ne skrbi….Nisi me zbudila ti.« mi je končno uspelo spraviti iz ust.

»Kako si?« je vprašala potiho.

Prazne besede, vljudnostna fraza.  Kaj naj bi ji rekel? In hkrati sem vedel, da jo resnično skrbi zame. Ni vedela kako naj me doseže. Bila je najbolj diskretna oseba, kar sem jih poznal. Nikdar ni hotela prestopiti praga in vdreti v mojo zasebnost brez povabila. 

»Hm…saj veš…Dobro…«sem odgovoril in se zazrl v njene oči, ki jih je sramežljivo umaknila.

»Boš kavo?« začela se je presedati in si popravljati lase.

Pokimal sem. V trenutku je vstala in s police na steni pričela nabirati stvari, ki jih je zlagala na plastičen pladenj. Dve šalici, ena z odlomljenim ročajem in velikim srcem, spomnil sem se je, le, da je takrat še imela ročaj, kovinska škatla, verjetno s kavo in dve žlički.

»Piješ s sladkorjem, a ne?« pogledala me je, kot, da jo to neizmerno zanima, pa vendar sem vedel, da je vse to le freska. Bila je vsa izgubljena v tistem trenutku, prav tako kot jaz.

Pokimal sem. Sladkor. Zgrabila je pladenj in pri tem skoraj prevrnila eno od skodelic. Zapihala je skozi nos, češ, ah…kako sem štorasta in odvihrala skozi vrata.

»Prideš?« sem zaslišal že iz hodnika.

Sledil sem ji do skupne kuhinje in se usedel za mizo. Vesel sem bil, da sva bila sama, saj nisem bil sposoben komunicirati z nikomer. Spominjal sem se leta, ki sem ga preživel v Rožni dolini. Vsi tisti ljudje, ki so se zbirali v kuhinjah in čudna stvar je bila ta, da so bili to najbolj odprti ljudje kar pomnim, do vseh in vsakogar. Verjetno situacija, življenje v študentskih domovih… Kot bi živel v ogromnem kampu, kjer brez prestanka kdo prihaja in prav tako kdo odhaja.

Taja se je prestopala okrog električnega štedilnika in čakala, da zavre voda v kovinskem lončku.  Slišal sem, kako so se odprla nihajna vrata na hodniku in približujoče se korake. Vrata so nihala še nekaj sekund, kar je povzročalo nenavaden zvok. Bila je čudna tišina, saj sva oba molčala in razen sikanja vode na štedilniku ni bilo slišati kaj dosti drugega od tistih korakov. Nekdo se je približal kuhinji in se ustavil.

»Tajči?« zaslišal se je moški glas. »Taja!«

Tajči. Zbodlo me je. Tako sem jo nekdaj klical tudi jaz. Pogledal sem jo in na njenem obrazu videl preblisk popolne zmede, kot, da bi najraje ostala tiho in se potuhnila. Potem pa se je v sekundi zbrala.

»Tukaj sem.« je zaklicala, brez, da bi me pogledala.

Stopil je skozi vrata kuhinje in obstal kot vkopan. Natančno sem vedel, kdo bo vstopil, niti ne po glasu, vedel sem in basta. Damian, tisti polikani tip. V rokah je imel majhno sončnico in bil videti poklapano, morda nesigurno, vsekakor popolnoma vrženo iz tirnic. Za delček sekunde, sem bil skoraj zadovoljen, da ga je dejstvo, da sem tukaj z njo, tako vrglo.

»Živjo.« ji je rekel, kot, da me sploh nebi bilo v prostoru. Pogledal jo je na način, kot moški  gledamo svoje ženske. Moje. To je moje. To telo, ta oseba, moje. V načinu kako sta se pogledala,  je bila neznosna intimnost. Na hitro jo je poljubil na usta.

»Rožica zate, Sneguljčica.« je rekel sramežljivo, verjetno zaradi mene, ker sem mu pokvaril repertoar in ji v roke potisnil sončnico. Zazadelo se mi je osladno do konca, tako, da me je skoraj začelo siliti na bruhanje. Dejansko sem začutil, da sta srečna eden z drugim.

»Hvala. Nisem vedela, da imaš namen priti.« je rekla in pri tem gledala v tla, kot bi se počutila krivo, potem pa hitro začela pojasnjevati.

»Max je imel majhno nesrečo…in se je oglasil na kavi.«

»A…« s pogledom se je obesil name in ošinil obliž na mojem licu.

»Seveda, Max…tebe se pa spomnim, heh….vse v redu?«

Nisem vedel kaj naj mu odgovorim. Po svoje bi mu najraje odgriznil vrat, ampak, zavedal sem se, da nimam nikakršne pravice do tega občutka. Počutil sem se odveč in bedno.

»Kakorkoli…«je nadaljeval, ne da bi počakal na moj odgovor »Hotel sem te samo na hitro obiskat, ravno sem se peljal mimo…grem v Celje. Puščam vaju sama. Se slišiva kasneje?«

Delovala je razcepljeno. Kot bi se fizično zaprla v nekakšno lupino. Stala je med nama s popolnoma brezizraznim obrazom. Pokimala je in ga ponovno poljubila. Tokrat jo je objel okrog pasu in pobožal po obrazu.

Obrnil se je proti meni in mi pokimal. »Max…« ter izginil skozi vrata.

Videti ni bil prav nič ljubosumen ali nesiguren, kot sem na začetku upal.

Zakuhalo mi je. Tega nisem pričakoval. Nisem prenesel tiste očitne povezave med njima. Tudi midva sva imela nekakšno povezavo….nekoč… Ampak ne takšne. Zadelo me je, da se mi ni nikdar takole prepustila. Vedno je bila Taja. Skala. Most. Pokončna drža. Ponos. Razen tiste noči. Takrat je bila nekako mehka. Dokler ni začutila, da se umikam nazaj v svoj svet in jo puščam samo.

»Em…to..to je bil Damian…saj veš…« sem jo zaslišal skozi nevihto misli, ki so se mi podile po glavi. »Zdaj sva skupaj… No…že kar nekaj časa.«

Utihnila je in me prestrašeno pogledala. »Oprosti, da ti tega nisem omenila že prej.«

Stresel sem z glavo. »Ne sekiraj se. Nisem niti pričakoval, da boš še vedno sama…« sem se zlagal. »Hočem reči…od nekdaj me je čudilo kako to, da si sama. Ženska kot ti…«

»Max…ni potrebe po igri…«je rekla in me nepremično gledala. »Imela sem težko obdobje…po tistem… Po tistem najinem zadnjem pogovoru… In Damian je bil ves čas zraven mene. Ta stvar se ni zgodila iz lepega miru. Sploh pa ti…« Zajecljala je, kot, da bi ji bilo nerodno dokončati stavek.  »Veš, zdaj sem čista. Ničesar več. Metadon, droge… Končno mi je le uspelo, heh…in ni bilo lahko.«

»Vesel se zate Taja.« sem se spet zlagal. »Zaslužiš si.«

Nisem se mogel otresti tistih njegovih oči…zelenih… Jah, že samo zaradi tega bi se človek skoraj zaljubil vanj…in potem njegov stil in njegov denar in njegova umetnost ali karkoli že. Iskoristil je priliko. Jaz sem odšel, on pa je prišel. Stal ji je ob strani….drek. Vmes pa je le čakal na priložnost. Kdaj bo razširila noge in ga sprejela v svoje kraljestvo palčkov. Sneguljčica, heh….čarovnica! Ženska ki te obrne od znotraj navzven in ti pri tem razpara čreva. Ne... Lažem. Jaz sem poln dreka. Do vrha poln.

»Hvala…Upam, no…da te tole ni preveč prizadelo…po tistem včeraj…Ker sem zelo vesela, da te vidim…«

 »Ne…ne, ni nobenih problemov… Poslušaj…saj bom počasi šel…Hvala in vse to…Nisem vedel kam naj grem... včeraj zvečer…se pravi danes zjutraj…«

»Ne zahvaljuj se…vesela sem, da sem bila doma…oglasi se še kaj Max…«

Pokimal sem in se med tem, ko sem se poskusil na hitro dvigniti s stola skoraj spotaknil.

»Ja…seveda…ko bom v Ljubljani se ti javim…ali pa…no saj zdaj vem kje si doma.«

Zrinil sem se mimo mize in jo še enkrat pogledal v oči. Tiho me je gledala in seveda dobro vedela, da me je zabolelo, da mi je zadrgnilo vozel v grlu in da sem razočaran, prizadet ter po svoje osramočen. Toliko sem jo poznal. Toliko me je poznala ona. Bila je videti otožna, nobenega zmagoslavlja, kar bi lahko mogoče pričakoval, nekaj kar me je le še dodatno vznejevoljilo.

»Grem. Hvala.« sem zamrmral in stopil ven iz kuhinje.

Linolejasta tla hodnika so bila videti  pološčena, čeprav je bilo jasno, da jih tam nihče ne lošči. Morda le pomete ali pobriše. Nisem se mogel spomniti ali v študentske domove prihajajo čistilke ali ne. Tisti prostor me je začel utesnjevati. Pospešil sem korak. Stran. Kam spet Max? Ali ni to beseda, ki si jo že predolgo ponavljaš? Stran od česa? Od koga? Od kje? Od samega sebe? Heh, in jaz poznam zelo dober način kako to storiti. Precej lahko je v resnici. Potrebuješ le nekaj denarja, niti ne hudo veliko.