Ta teden sem objavila svoj zapis z naslovom Sužnji. Ker je naletel na očitno veliko zanimanje in ker se ga je precej delilo, bi rada napisala odgovor vsem tistim, ki so iskali v mojem pisanju »krivdo« in vsem, ki tako hudičevo radi kažejo s prstom.

Torej, to kar sem napisala, je bilo iskreno in morda preveč odkritosrčno za ta blesav narod. Nisem se želela delat fino in nisem zakrila nobenega detajla, da bi zgodbo olepšala. Hotela sem pokazati sliko te države iz vidika nekoga, ki jo je gledal iz skrajnega spodnjega roba.

Naj se vam predstavim. Sem inteligentna, iznajdljiva, delavna oseba. Iskrena. Ne prenesem goljufije in laži in si želim, da bi lahko normalno preživela in normalno delala, vedoč, da je moj življenjski standard plod mojega dela. Ne maram protekcije, nočem, da bi mi kdorkoli karkoli podaril. Zadostuje mi pošteno plačilo in človeški urnik.

Kar nekaj se vas je zapičilo v dejstvo, da sem v svoji zgodbi omenila socialno podporo. Naj vam takoj uničim mit o socialki, ki(tudi to je nekdo od vas napisal), naj bi znašala 250eur.  Nikoli. Prejemala sem 180eur in nič več.  Da razčistimo še nekaj, da mi ne bo kdo slučajno rekel, da kaj pa je to 70 eur. 70eur, se, če jih nimaš, hudo pozna. Za nekoga to lahko pomeni hrano za cel mesec.

Druga stvar, zelo si želim, da bi se ljudje naučili analitičnega prebiranja. Površnost me hudičevo moti. Če bi mojo zgodbo natančno prebrali, bi razumeli, da na črno delo v tem primeru niti nisem pristala. Govora je bilo o mesecu dni, ki pa se je- ne po moji krivdi- raztegnil na morda tri. In prebrali bi tudi, da je bil na koncu to razlog, da sem dala »odpoved«.

Tretja stvar. Zakaj nisem »delodajalca« prijavila? Prijavila ga nisem, ker bi s tem prijavila tudi ostale »zaposlene«, ki bi se z njim vred znašli v kazenskem postopku. Dvomim namreč, da so vsi ostali imeli  pogodbe. Ne morem si pomagati, pa mi lahko rečete, da sem neumna kokoš, če želite -me niti najmanj ne gane- da nebi čutila s sočlovekom. Lahko si predstavljam situacijo, ki te pripelje do tega, da delaš na črno in ne sodim kar tja povprek, brez, da bi podrobno poznala človekovo zgodbo.

Tako. Zdaj pa še nekaj besed o dvoličnosti. Zanima me kaj večina od vas stori v primeru, ko vas vodovodar vpraša ali po opravljeni storitvi potrebujete račun. Ne govorite mi, da ga vedno zahtevate! Prosim! Ker če bi bilo temu tako, potrebe po delu na črno sploh nebi bilo. Ne govorite mi, da vam ne ustreza, da vam sodelavčev brat položi  knauf v vikendici, ker vam računa veliko manj in mu plačate na roke, ne govorite, da se vam ne zdi fino, ko vam nekdo proda meter drv za dvajset ali trideset eurov manj, kot bi vas stala recimo v Merkurju…. Temu rečem dvoličnost. Vsi sodelujemo v tem krogu, seveda pa se s prstom vedno kaže na šibkejši člen, ker se ta najtežje brani. Vprašajte se, če resnično razumete kaj pomeni biti reven. Kaj pomeni životariti iz meseca v mesec. Kaj pomeni imeti dolgove. Ali bi po treh letih brezposelnosti zavrnili delo na črno? Resno? Iz načelnosti? Lahko resnično trdite, da nekdo, ki dobiva 180eur socialke mesečno, cuza državo? A se vam res zdi tistih 500eur mesečno, ki se mu z delom na črno vred nakaplja v žep, človeku dostojen standard?

Lahko vam povem kaj si mislim o tem. To je navadno dvolično sranje, zrastlo na zelniku nekoga, ki nima pojma o čem govori. Nima pojma s čim se soočajo ljudje, ki živijo slabše od njega. Simptom države, kjer se najrajši kaže s prstom okrog sebe, vsak zase pa se pač naredi francoza, saj mu dokler je udobno zaverovan v lasten prav, o sebi ni potrebno razmišljati. S poudarkom na udobno.

Kazanje s prstom? Na-a. Not my style. Lahko pa vam pokažem prst.