Kot vsako jutro, strogo po urniku, sedim pred zamreženim oknom in gledam ven. Mirna sem. Razmočeno kostanjevo listje, ki je prilepljeno na potke v parku, se svetlika, kot bi bilo glazirano. Včasih mi dovolijo, da za nekaj minut na stežaj odprem okno in vdihavam hladen jesenski zrak, poln jedkega, kislega vonja po gnijočih deblih in listju prastarih kostanjev, ki stojijo v drevoredu pred bolnišnico. Med dežjem opazim prozorno bele kepice snega. To niso snežinke, nič lahkotnega ni na njih. Občutek imam, da so težke. Predstavljam si zvok ob tem, ko padejo na tla, če bi lahko uho prislonila čisto blizu. Čmok. Ampak, seveda tega ne morem. Še vedno pa me dejstvo, da opazujem prvi sneg prav po otroško razveseli, kolikor mi to dopuščajo zdravila, kaj pa.

Tepček sedi v kotu sobe, na stolu za obiskovalce in se slini. Kot navadno v rokah mečka plastičnega vojačka in ga vsake toliko nese v usta. Ko ga takole gledam, me preplavijo materinski občutki. Je kot velik neumen otrok. Popolnoma zatopljen v svoje početje in na videz docela zadovoljen. Poslali so ga, da me ima na očeh. Na krožniku ne sme ostati nič, so mu rekli in tako vsak dan ostane toliko časa, dokler ne pojem svojega obroka. Kot robot. Razume ukaze in jih brezpogojno uboga. Sedi tam in čaka. Če pa le ne pojem, pridrsa k meni, z okornimi slinastimi prsti zagrabi žlico ter me poskuša pitati.

»Lana papala!« zamomlja. »Lana papala, Lana papala…« In tako naprej v nedogled. Pri ponavljanju stavka, je vsaka naslednja ponovitev izrečena bolj na glas, dokler se ne sprevrže v momljajoče vreščanje. Včasih ga zagrabi ihta in takrat pridejo ter ga odpeljejo stran. Še nekaj časa ga slišim kričati, potem pa vse potihne. Smili se mi. Spominja me na muhast strojček. Če bi nekdo vestno skrbel zanj, bi lahko popolnoma mirno preživel svoje neumno življenje, zato se navadno, potrudim pojesti svoj zajtrk.

Pravijo, da ne premorem empatije, da ni v meni prav nič človeškega. Skratka, da sem psihopat. To me na nek nezainteresiran način čudi. Če razmišljam o svojem življenju, se spomnim dolgega obdobja polnega bolečine in sočutja, vse do trenutka, ko sem ugotovila kje leži bistvo in začela živeti in doživljati svet okoli sebe drugače. Lahko rečete, da sem našla smisel življenja. Smisel svojega obstoja, če hočete.

Ko pogledam skrajno na levo, se skozi okno vidi stavba v kateri je otroški vrtec. Ob lepih dnevih lahko vidiš kačo otrok, nanizanih na nekakšno vrv, s pomočjo katere jih vzgojitelji peljejo na sprehod. Vreščijo kot majhni ptički, tisti, ki so se prejšnjo pomlad izvalili v gnezdu, na veji, zraven okna. Razmišljam o lastnih nerojenih otrocih ter o svojem jalovem, votlem in praznem telesu,  ki je za ta svet popolnoma nekoristno.

Spominjam se, da sem nekoč imela nekoga, ki sem ga ljubila. Od prvega trenutka dalje, pa čeprav sva se šele spoznavala. Stavila sem nanj, nevede in se prepustila vsemu tistemu za kar sem bila prepričana, da zame več ne obstaja. Ni šlo. Nisva zmogla. Prevaral me je, med tem ko sem sama sebe puščala v Tovarni, nesposobna doumeti ali začutiti to, kar se je dogajalo. Sprejela sem ga nazaj, prepričana, da bom zmogla spregledati, preboleti, pa ni šlo. Ves čas je bila z nama tudi ona. Nekje v ozadju, pa vendar. Nisem zmogla. Kljub vedenju, da se je odločil zame, so se v meni, kot smrtonosne hife,  razrastli gnus, jeza in razočaranje, prevzemajoč kontrolo nad mojimi mislimi in dejanji.

Namesto, da bi bila zadovoljna z občutkom sovraštva do nje, se s tem nisem mogla sprijazniti. Po svoje sem čutila z njo. Odvrgel jo je, kot odrabljeno igračo. Nikdar nisem povsem nasedla njegovim zgodbam o njej. Nisem mogla sprejeti dejstva, da se je poigraval z obema, da mu takšna, kot sem nikdar v resnici nisem bila dovolj. Da me je uporabil za zdravilo, za mirni kotiček. Da me je pravzaprav ponižal do te mere, kot se nekoga sploh ponižati da. Njo pa seveda še bolj. In tako pač ni šlo več in sem šla svojo pot.

Od takrat si nisem bila več všeč kot prej. Samozavest je izginila. Če sem se prej imela za privlačno žensko, sem se po tistem začela sama sebe sramovati. Začela sem se stradati, kaznovati, ker nisem bila dovolj. Odstranila sem vsak odvečen gram maščobe na sebi. Takšna sem si bila bolj všeč. Moje telo je postalo neosebno. Ničesar več, kar bi potrebovalo definicijo ni bilo na njem.

Tudi ljudje so se mi zagabili. Vse človeško.  Njihov vonj, njihovi izločki. Nisem prenašala, da bi se me kdorkoli dotaknil. Če sem se morala s kom rokovati, sem se kasneje zalotila, kako si drgnem roke z razkužilom. Bolj kot sem se trudila, da bi se vklopila v okolico, bolj so me odbijali. Njihove misli, samozadovoljstvo, prepričanje v lastno nezmotljivost, dvoličnost. In laži…. Laži sem videla vsepovsod.

Tovarna me je zahtevala celo. Delala sem veliko. In ker sem bila pridna delavka, so me nekega dne začeli uvajati za samostojno delo na enemu od strojev.

Nikoli ne bom pozabila svojega prvega soočenja z njo.

Ritmičen zvok, hipnotično premikanje rok. Gledala sem kot uročena, kako so zagrabile vsako stekleničko posebej, jo potisnile po traku naprej, kjer se je vanje iz dobro umerjenih cevk prelila zlata tekočina, natančno do roba. Ure in ure bi jo lahko opazovala. Metronomski takt, preciznost. Kljub zapletenemu mehanizmu stroja, je bilo vse skupaj sila enostavno dogajanje. Brez vprašanj, brez čustev. In moja vloga je bila, da sem zanjo skrbela, jo čuvala, prisluhnila vsakemu njenemu zvoku.

Včasih me je presenečala. Imela je dneve, ko sem dobila občutek, da mi kljubuje, da mi namenoma nagaja. Po žensko muhasta in zamerljiva. Če sem kdaj pozabila naoljiti njen mehanizem, kljub temu, da sem to redno in vestno počela, se mi je takoj naslednje jutro ihtavo maščevala. In takrat ni bilo nikdar zabavno. Mečkala je, rohnela, tulila, razbijala stekleničke, skratka otežila moje življenje kolikor je bilo to pač mogoče.

Imenovala sem jo Stara Gospa Stroj.

Sčasoma sva se navadili ena na drugo. Bila sem edina, ki jo je znala spraviti v red in pravilno skrbeti zanjo. Znala sem ji prigovarjati in jo potolažiti. Ljudje so naju čudno gledali. Mislim, da nihče ni bil sposoben razumeti kako enostaven in izpolnjujoč je moj odnos do nje. Vodstvo je že nekaj časa razmišljalo o tem, da bi jo nadomestilo z novim strojem, pa sem jih nekako vedno uspela prepričati, da ji nič ne manjka. Bila sem edini razlog, da so jo kljub dotrajanosti še vedno uporabljali. Imela sem  poseben status v Tovarni. Edina, ki se je je smela dotakniti, če so hoteli, da je gladko delovala. Večinoma so naju pustili pri miru.

Nisem neumna. Vedela sem kaj si mislijo in jih po svoje razumela in pomilovala. Niso imeli pojma kako enostavno je lahko. Končno sem imela občutek, da ima moje življenje namen. Ni mi bilo več hudo ob tem, ko sem se po službi vračala v svoje prazno življenje, saj sem vedela, da se bom drug dan spet vrnila k njej. Stara Gospa me je vedno čakala. Ko sem zjutraj obrnila ključ na njej in pritisnila na gumb z napisom Start, se je brezbrižno zagnala. Brez čustev. Brezhibna, narejena, da deluje.

Potem pa je nekega dne prišla študentka. Naj bi mi pomagala, so rekli, kljub mojim ugovorom. Tako sem jo bila prisiljena spustiti zraven. Bila je vsa sveža, mehka, blodečih oči in nekako avšasta. Stara gospa je ni marala.

Spominjam se, da je bil eden od njenih muhastih dni. Cel dan je tulila in prevračala stekleničke. Skakala sem sem in tja in ji prigovarjala, med tem ko je študentka plašno in neodločno izločala tiste, ki jih Gospa ni zaprla. Pravzaprav nama je bila le v napoto, ampak je nisem smela kar odsloviti.

Presenetil me je zvok preobremenjenega motorja. Ubito rohnenje, kot bi se nekaj v Gospej zataknilo. V poskusu, da bi rešila kar lahko, sem ne, da bi v resnici pogledala kaj se dogaja, skočila proti gumbu za izklop traku. Zgodilo se je v nekaj sekundah, med časom mojega skoka.

»Steklenička se je zataknila!« sem skozi rohnenje Stare Gospe zaslišala študentkin glas.

»Odstrani jo, za božjo voljo! Hitro!« sem zavpila proti njej, z roko skoraj že na gumbu.

Slišati je bilo prediren krik in nekakšen grgrajoč zvok.

Ko sem se obrnila, sem zagledala njeno zvito telo. Stara gospa jo je potegnila vase. Seveda. Tisočkrat sem ji rekla, da v službi ne sme nositi pisane rute, ki si jo je tako rada ovijala okoli vratu. Da jo zebe, je trdila. Mislila je, da sem ljubosumna nanjo, bitje kot sem. V nekakšnem neumnem samozadovoljstvu me je opredelila za neznaten, na pol neviden stvor, ki ji zavida njeno mladost in slo po življenju. Vse moje razlage, da to Stari Gospej ni po godu, so se ji zdele smešne. Kar videla sem lahko, kako jo bo nekega dne kolesje življenja zagrabilo in izpljunilo, povsem nepripravljeno. Jo strlo, poteptalo njeno samozavest in samozadovoljstvo ter jo pustilo golo in prepuščeno sami sebi. Slej ko prej se zgodi vsem. In zgodilo se je prej in bolj grobo, kot bi si kdorkoli mislil.

Zagrabila jo je za vogal rute, in ji zadrgnila vrat. Njena roka jo je povlekla prav do odprtine kjer so stekleničke dobivale svoje žige, tako, da se ji je telo, ki je še vedno otepalo, zagozdilo. Davila jo je. V paniki sem pozabila na gumb in skočila proti dekletu. Gledala je z belim, trak jo je drgnil po licu in z njega odnašal gladko svetlo kožo. Razločno sem videla delce, ki so potovali naprej v stroj. Lahko bi storila marsikaj. Rekli so, da bi morala pomagati najprej njej, jaz pa sem se namesto tega, v grozi oprijela kovinske roke, ki je glasno škripajoč počila, se z oglušujočim kovinskim zvokom prelomila, motor pa je v zadnjih vzdihljajih še nekajkrat zaropotal, potem pa utihnil. Nastala je srhljiva tišina. Vse okrog mene je bilo poškropljeno rdeče, vključno z mano, ki sem se še vedno oklepala Stare Gospe in ji prigovarjala, da je vse v redu.

Telo dekleta je bilo čudno izmaličeno in srhljivo mirno. Odpeljali so ga. Odpeljali so tudi mene. Rekli so, da sem bila v šoku.

Po nesreči, je Tovarno doletela milijonska tožba. Staro gospo so proglasili za nevarno in jo odstranili iz proizvodne hale v skladišče. Nisem več vedela kam naj sama s sabo. Begala sem okrog, kot bi me nosila luna. Večkrat se mi je sanjalo, da slišim njen ropot, njeno pomirjujoče rohnenje, potem pa sem se zbudila sama, v smrtni tišini. V službi sem bila v napoto, mojega delovnega mesta ni bilo več. Ko sem prišla v prostor so se med sabo spogledovali in prihuljeno šepetali en drugemu v uho.

Neke noči nisem več zdržala. Oblekla sem se in odšla v Tovarno. Vedela sem za pozabljen stranski vhod v staro skladišče, na katerem ni bilo nikdar ključavnice. Vsa tiha je stala tam. Pokvarjena. Pogladila sem jo. Dotik z njeno hladno kovinsko površino me je pomiril. Njena bližina mi je dala občutek pripadnosti. Zleknila sem se čisto k njej, se stisnila obnjo, zvila v klobčič in zaspala.

Drug dan so me našli tam. Prigovarjali so mi naj pozabim nanjo, naj nadaljujem s svojim življenjem. Nisem hotela. Želela sem si ostati. Ničesar več nisem imela razen nje. Polomljena in pokvarjena, kot ona, nisem več služila ničemur. Začutila sem ves nesmisel svojega obstoja in si zaželela biti kot stroj. Brez občutkov. Eno z njo. Oklenila sem se je in zaprla oči.

Zdaj sem tukaj. Vse je za nekaj dobro, vsaj tako pravijo. Če sem si kdaj želela življenja, ki spominja na delovanje stroja, življenja, ki je enostavno, v naprej določeno, disciplinirano in skoraj brez človeških potreb, se zdi, da sem zadela terno. Enostavno je. Ostajajo mi le spomini s katerimi se včasih borim, ampak za to obstajajo zdravila. Tako imajo pred mano mir, jaz pa pred njimi. Zadovoljstvo je obojestransko.

In tako sedim pred oknom, opazujem svet, katerega del sem bila včasih ter se zavedam, da sva s Staro Gospo v vseh tistih letih postali eno. Obe čisti, kot je lahko čist le stroj. Obe na odpadu življenja, neuporabni.

Včasih prisluhnem bitju svojega srca ter v njem zaznam motoričnost in ponavljanje. Zastane mi dih. Vprašam se, kako to, da še vedno delujem, pričakujoč trenutek, ko bodo zvoki srca dokončno potihnili in bom vedela, da  je prišel moj čas.

Narejena, da se ponavljam. Kot stara gospa. Z dneva v dan, z leta v leto. Z vsakim utripom bližje končnosti.

P.S. Ker sem s tole zgodbo pogrnila na literarnem natečaju (nisem bila uvrščena med finaliste), vas prosim za oceno od ena do pet! :D