Puhasti, mehki kosmi,

lahki, mokri, rahli, plavajoči,

ovijajo svet v nedefinirano, tiho belino.

Tišina je.

In belina.

Kot bi se vse ustavilo.

Snežinke pa…..

Padajo tiho in na gosto.

Skoraj bi pričakovala zvok padanja,

nekaj, kar bi me vnaprej opozorilo,

na spremembo.

Na dogajanje.

Na to, da prekrivajo resničnost.

Zavijajo v hladen bel puh, ki za bežen trenutek zgladi vse gube.

In dokler ostaja nedolžen, dokler se ga nihče ne dotakne, dokler

se ne spremeni v blaten, slan zdriz,

pomeni uteho.

Prijetno prevaro.

Mir in tišino.

Ponoči, ko gledam ven,

se sprašujem,

kako le bi bilo takrat,

ko sem se bolestno poigravala z idejo,

o izničenju in prenehanju,

obsedeti na klopci,

pustiti, da me prekrije

ter se izgubiti in oddaljiti,

V lažno toploto.