Poln kufr imam sama sebe in vseh, ki lajajo v nedogled, zgolj zato, da slišijo lasten odmev in se počutijo, kot, da k nečemu prispevajo. Poln kufr imam raznih osebnih izpovedi in poučnih tekstov, ki učijo, kako je treba obrniti svoje življenje tako, da se bo le to izboljšalo in da boš stopil na pravo pot. Been there, done that. Vsakodnevno zapažam kup internetnih izlivov, ki govorijo o tem kako je nekdo premagal težko situacijo, kako se je potegnil ven iz dreka, magari s pomočjo dobrih samaritanov, ki jih je njegova zgodba ganila in so se odločili pristopiti na pomoč. Dobrodelnost…. Sigh…. Sploh me niti najmanj ne pomirja. Zgolj jezi me. Takšne in drugačne čustvene manipulacije, you tube video izpovedi….

Večina ljudi, ki donira, pri sebi poskrbi za občutek lastne vrednosti in dobrega dela. Pri sebi tako miri tisti praobčutek krivde. Prav nič osebnega ni to.

Imam dobrega prijatelja, ki je pogosto doniral za dobre namene. Recimo odzval se je na javne pozive za donacije, na katere je naletel v časopisih, ali pa zanje slišal po radiu…. In spominjam se, da sem nekajkrat poslušala oddajo na Valu 202, tisto, v kateri nastopajo otroci obubožanih družin in govorijo o svoji stiski. Jaz ne vem kaj je z mano narobe, ampak prav brez izjeme me je razjezilo. Kar ne morem verjeti. A je to sploh primerno? Tako izpostavljanje otrok? Ki potem jokajo v mikrofon in nam povedo, kako so cele tedne lačni? Ja. Razumem stisko. Ne razumem pa kako lahko nekdo izkoristi otroka, za nabirko. Ga izpostavi, pripravi do javnih čustvenih izlivov in s tem spretno čustveno manipulira s poslušalci. Kdo bi rekel NE otroku?! In pred vsem, ko slišimo otroški jok, ni zgolj žalostno. Je, kot, da bi nam nekdo v drob porinil bodalo. Ne. Svinjarija. Manipulacija. Zloraba človeškega bitja, ki še ne čuti dovolj potrebe po človeškem dostojanstvu, da bi se zavestno uprlo takemu javnemu razgaljanju.

Po drugi strani pa, koliko je takih ljudi, katerih zgodbe ne bodo nikoli javne? Ki tiho trpijo svoje usode, preponosni, da bi koga prosili za pomoč? Ali pa so žalostno zasenčeni z lepimi obražčki najstnic, ki s svojimi you tube izpovedmi osvajajo človeška srca in povzročajo točenje solza in enormne količine empatije. Vse to je zrežirano. Ista najstnica, če bi bila grda, nebi dobila niti centa. Pa tudi če bi bila posiljena, zaprta v umobolnico, tam pozabljena deset let in se potem sama devetintridesetkrat postavila na noge. Ljudje imamo slabo navado, da nas privlačijo ljubke stvari. In potem lahko točimo solze. Grde, ali neprijetne nas odbijajo. Zanje nočemo vedeti.

Zato sem se odločila, da bom naredila marketinško potezo, upoštevajoč vse faktorje, ki prodajajo, namenoma pa bom pozabila na hinavščino.

             Vloga za sponzorstvo

Ne bom vam pisala kaj dosti o svoji preteklosti. Naj bo dovolj to, da sem marsikaj preživela, doživela in se devetintridesetkrat, sama, postavila na noge. Bilo je težko, marsikdaj sem popolnoma opustila upanje, da bom kdaj lahko živela »normalno« življenje, ampak po nekih čudnih naključjih, ali pa božjem planu (o tem zdaj ne bom razglabljala), mi je vsakokrat uspelo. Zaradi tega nisem boljši človek, tudi na vprašanje, ali sem sploh dober človek vam ne znam zadovoljivo odgovoriti. Tisto kar na splošno velja za »dobro«, se mi navadno upira.

Utrujena sem. V meni je ogromno potenciala, kar sem že nekajkrat v življenju dokazala, vendar pa mi konkretno zmanjkuje energije. Sem ustvarjalen tip človeka. Pišem. In pišem dobro. V zadnjem letu sem uspela pridobiti kontinuiteto in disciplino pri ustvarjanju, kar se mi zdi na osebni ravni velikanski dosežek. Želim si, da bi se mu lahko bolj posvetila, kar pa je sploh zadnje čase izjemno težko.

Vsakodnevno življenje me požira. Delam v proizvodnji, ker druge zaposlitve nisem našla. Pravijo mi, da sem prekvalificirana, ali pa, da si z mojo izobrazbo ne morejo pomagati. Vem. Ko sem se odločala za študij sem drugače razmišljala in situacija je bila drugačna.

Moje delo je fizično zelo zahtevno, lahko bi rekla, da za žensko težko. Vsakodnevno se zastrupljam z vdihavanjem hlapov in praškov. Zadnje mesece sem imela hude probleme z zdravjem, tako, da sem bila prisiljena ostati doma.

Moja plača, po mesecu bolniške ne znaša niti toliko, da bi lahko preživela mesec. Ves čas sem razdvojena med opcijo delati bolna, zaradi denarja, ali ostati doma in poskrbeti zase. Če bi mi kdo pred nekaj leti rekel, da bom sploh cincala glede take stvari, bi se mu smejala.

Maja mi poteče enoletna pogodba o zaposlitvi in niti sanja se mi ne, ali lahko sploh upam, da mi jo bodo podaljšali. Ne vem niti ali si tega želim, ali je dobro zame. Lahko si predstavljam, kako se človek takole zatakne in leta in leta »obsedi« v taki »ziher« službi, pa čeprav dela za minimalca in čeprav si uničuje zdravje. Že zdaj spremljam oglase za zaposlitev, ampak vse bolj jasno mi postaja, da dela zame, tako rekoč ni in da se mi lahko z lahkoto spet zgodi, da bom ostala več let brezposelna.

Čas mineva. Meseci se obračajo. Na pol tičim v čudni apatiji, polovico časa, vsaj, ko sem v službi, nekako prostovoljno lobotomizirana, saj edino tako preživim vsakdan. Med delom od nekje prihajajo besede, stavki…. Prihajajo zgodbe, pesmi…. In potem gredo, kot so prišle, saj se strojev ne ustavlja in nimam priložnosti, da bi si jih vsaj zabeležila. V prostem času, vsako možno minuto porabim za pisanje.

Utrujena sem.  Ne vidim prihodnosti. Čutim, da bi bilo zame možno veliko več.  Rabila bi čas, rabila bi malce miru v glavi. Da se ne bi spraševala kako in kaj, kaj se mi lahko zgodi, kako bom končala. Depresija je neizogibna.

No? In zdaj? Koliko vas je ostalo ganjenih? Koliko vas je pripravljeno nesebično pomagati? Brez, da bi hoteli kaj v zameno, si me lastili, me kontrolirali ali pričakovali z moje strani usluge? Brez obsojanja, moraliziranja, pametovanja in kazanja s prstom? Zgolj zato, ker bi zmogli verjeti vame, v to, da bom nekaj ustvarila, nekaj doprinesla k vsemu skupaj…. Ali obstaja kje kdo? Kakšen mecen? Kdo, ki bi mu brez vsake hinavščine, zaigralo srce ob misli, da je nekomu pomagal pri samouresničitvi? Nobene obljube nimam za vas in ne odzivam se dobro na pričakovanja. Lahko me spoznate, če mi boste všeč, sem vam lahko prijateljica, to je pa tudi vse. Se kdo javi?

:D Ne? Saj se mi je zdelo. O tem govorim…..