»Skloni se, Grizelda,« je rekel,

                                                                             »še trepalnico ti moram vrniti.«

Griselda je pokleknila v pesek in zamižala; začutila je, kako jo je spet pobožal po očeh. V naslednjem trenutku se je vse stemnilo in na svojih licih je začutila veter. Odprla je oči in videla, da je noč. Klečala je na svoji trati, ki je bila sedaj mokra od rose. Nad njo so se svetile zvezde. Prav lahko bi vse tudi sanjala. Kako naj ve da je res! A v roki se ji je lesketal debel zlatnik, ki je imel na eni strani odtisnjeno morsko deklico, na drugi pa drevo, rastoče iz peska.

                                                                             Walter De la Mare, Peni na dan

Sedim na kavču in prazno buljim predse. Televizija je vklopljena, menda nekakšen reality show.

Kot se mi zadnje čase pogosto dogaja, se ne morem pripraviti, da bi svojo pozornost prisilila, usmeriti se, na dogajanje okoli mene. Damian spi. Leži na kavču poleg mene in nalahno smrči. Zamerim mu, zadnje čase mu zamerim veliko reči, takoj v naslednjem trenutku, pa me zajame občutek krivde. Saj si ne more pomagati. Utrujen je.

Dnevi so se začeli prelivati en v drugega, televizija pa je vedno vklopljena. Vsak dan čakam, da se bodo odprla vrata ateljeja, da bo prenehal z delom, da bova skuhala večerjo in nemara odprla steklenico vina… Včasih se zgodi, da je vse v redu, pogovarjava se in zdi se, kot včasih. Kdaj drugič, me popade bes. Tudi kozarce mečem po tleh. Televizija, moj stalni back vokal pa ne crkne in ne crkne. Ima me, da bi v roke prijela baseballski kij, ali palico za golf, ali pa mogoče kar prazno steklenico in jo razbila na prafaktorje.

»Taja, kaj je spet narobe? Daj no, utrujen sem… « ga zaslišim, kar povzroči, da se mi pred očmi obvezno pokažejo pike. Utrujen? Vedno je izmučen od nečesa. Zdi se mi, da je depresiven. O tem sem se z njim celo poskušala pogovarjati.

»Jah… Zadnje čase sem res precej depresiven, ne morem nič zato.« mi odgovori in se razleze po kavču kot crknjena riba. Še pred tem, pa seveda vklopi televizor.

Kdaj se je vse skupaj spremenilo v takole nočno moro? Da sem nesrečna je očitno, še huje pa je, da je tokrat očitno tudi on. Navajeni smo, da ima Taja vedno probleme, jah, ampak Damian… Damian…

Sprašujem se zakaj živim. Trapasto vprašanje, ki si ga človek vsake toliko postavlja. Ali sploh obstaja vedno nek razlog? Koliko izgubljenega časa je preteklo? Če bi se vprašala, ali je imelo vse skupaj nek smisel, bi bil odgovor verjetno klavern. Kljub temu pa, velikokrat se smisel najde kasneje, veliko kasneje, v smislu, verjetno je bilo potrebno izgubiti ves smisel, da si ga lahko potem spet na novo odkril. Smisel. Zakaj živim? Vsekakor se ne slepim, da je moj življenski cilj nekaj višjega, ali, da sem bila rojena za velike stvari… Ampak zakaj? Ali sploh zase? Ali sploh še vem kdo sem? Pri moji sposobnosti izgubljanja v drugih ljudeh, je zelo lahko izgubiti pravi smisel. Nima smisla razpravljati o smislu, bi rekel profesor Brajc in se ironično zasmejal. Besedne igre in kolobocije, ko še vsaka beseda izgubi smisel in postane nekaj popolnoma nerazumljivega. Abstraktno, ki za trenutek prebije zid nesmiselnega oklepanja vsega znanega in pridobi čisto nek novi smisel.

Oblaki se vlečejo čez Šmarno goro, ki jih nalahno natrgava in ustvarja vtis razcefrane, umazane vate…

Torej izgubila sem se nekje v lepih občutkih zaljubljenosti in pozabila, da obstajam, to je moj problem. Iščem se v očeh drugih. Že dolgo nisem ob tem, ko se pogledam v ogledalo, čutila zadovoljstva. Verjetno bo že tako, da nekaterim ljudem kronično primanjkuje energije za odriv. Vsakokrat, ko se mi je to zgodilo, sem potrebovala enormne količine časa, da sem se spet zmogla postaviti na noge. Ne morem več, nimam energije… In tako čepim na mestu. Strah me je. Strah me je in moj adolescentni, romantični duh je ostro pristal na kamnito trdnih tleh, z zvokom Bachove toccate in fuge v D–molu.

On pa me nemo gleda ter poskuša v meni prepoznati tisto nekaj, kar ga je nekoč, na videz davno tega   pritegnilo. Včasih me razume, drugič besni in kriči name, spet tretjič se napije na smrt in potem v trenutku frustracije recimo razbije vrata. Nasilja ne maram. Otrpnem kot žaba in se tresem kot slabič. Reagirati pa nisem sposobna. In prav tako nisem sposobna dati pravega odgovora na vse to. Včasih imam vsega dovolj in si mislim, da mi dela krivico, sklenem, da si tega ne bom več pustila. Večinoma pa ga razumem. In se krivim zaradi tega. Rada ga imam in rada bi ga nekako potolažila, pa ne znam.

Čas je stekel. Odkar sem prenehala z drogami je minilo skoraj tri leta. Damian je dober do mene. Ponavadi. Časi so slabi. Nima naročil, nima dela in je preponosen, da bi za denar prosil očeta. Tudi meni posli ne gredo dobro. Butik z oblačili, ki mi ga je dve leti nazaj odprl za rojstni dan, je večinoma prazen. Ljudje nimajo denarja za take vrste oblek, kot jih izdelujem. Kupujejo v večjih trgovinah v trgovskih centrih. Kitajska roba je cenejša in kritična masa ljudi, ki bi cenila unikatno ali avtorsko delo, se je drastično zmanjšala. Ostalo mi je le še nekaj rednih strank, ki so večinoma znanci. Še vedno nisem diplomirala. Živiva na Starem trgu in se vsak mesec boriva s stroški, ki so glede na preveliko Damianovo stanovanje, zelo visoki. Že lep čas si nisem ničesar privoščila, sicer pa tudi nimam nikakršne želje. Počutim se, kot, da vse kar imam, dolgujem njemu. Torej držim usta zaprta in sanjarim. O teh stvareh se je težko pogovarjati.

»California dreaming on such a winters day… «

Zdelo se mi je, da sem tisti dan že vsaj šestič slišala ta komad. Majhen radijski sprejemnik, je skoraj vrešče, saj sem navadno glasbo poslušala, za pojme mnogih prenaglas, sporočal ta stavek. California dreaming, California dreaming… and the sky is grey… Nervozno sem klofnila po gumbu za izklop in se trenutek za tem vprašala, kaj me je tako ziritiralo. Nič čudnega, da se je ta komad vrtel že cel dan, vreme je bilo do kraja turobno. Ljubljanska megla. Pridejo obdobja, ko se ne spomniš več ničesar drugega od megle in se vprašaš ali kaj takega sploh obstaja.

Že kakšne pol ure, sem se brez prave volje, prestavljala po butiku. Tisti dan sem imela dve stranki, ki na koncu nista ničesar kupili in nič več. Sama sebe sem prepričevala, da je to moj posel ter da ne smem kar obupati in zapreti trgovinice. Iz torbice na stolu sem vzela cigaret in odšla v atrij, kjer sem navadno kadila. Iz vhoda v zgornje nadstropje se je zazslišal hrup, nehote sem se obrnila proti glasovom.

»Preklet idiot! Kako mi lahko rečeš kaj takega! Prasec!«

»Prasec? Kaj pa misliš, da si, gospodična? Seveda, s tabo je treba vedno v rokavičkah!«

Vrata so se odprla in ven je privihrala manjša blondinka, sledil pa ji je debelušen moški, ki je bil zaripel od jeze. Ženska je trmasto dvignila nos in se namenila proti izhodu na ulico, na kar jo je grobo potegnil za komolec in prisilil, da mu je pogledala v obraz.

»Nisi edina na svetu, veš? Tudi druge ženske obstajajo!«

Blondinka je sunkovito zajela zrak in mu prisolila zaušnico, nato pa obstala kot vkopana, ko je opazila, da stojim v kotu atrija in ju opazujem. Moški je sledil njenemu pogledu. Dobila sem občutek, kot, da bi me nekdo zalotil pri prisluškovanju. V naglici sem ugasnila cigareto in se pobrala nazaj noter. Potrebovala sem nekaj trenutkov, da sem se pomirila. Dogodek me je potrl. Tudi midva z Damianom sva se nenehno prepirala. Bilo je kot nekakšen črn madež v možganih. Ko sem videla dva, ki se skupaj zabavata je to v meni sprožilo naval žalosti, prav tako pa me je situacija, ki sem ji prisostvovala malo prej, spomnila na mojo. Brez preveč razmišljanja sem se odločila, da bom za tisti dan zaprla in se malce sprehodila po mestu. Med zaklepanjem vrat, sem olajšano ugotovila, da moškega in ženske ni več. Zaželela sem si anonimnosti. Izgubiti se in za kratek čas pozabiti na vse skupaj.

Ljubljanski grad se je malenkost dvigoval iz goste megle. Zadihana do kraja, sem se postavila k ograji in se zazrla v mesto pod mano. Ni bilo kaj dosti videti, na posameznih mestih je megla popolnoma zabrisala hiše in ulice. Pa vendar. Dobro mi je del odmik. Nadaljevala sem s hojo po mokrem listju in nekajkrat globoko vdihnila zrak. Lahko bi si večkrat naredila takšnole uslugo, punca… Si morda kupila kakšno malenkost… Ah, pa saj ne morem... Kako da ne? Kaj majhnega, nekaj čisto zase? Ali pa si vsaj več časa vzela zase. Hvaležnost je eno… Životarjenje pa…V čem je sploh problem? Z Damianom se imava rada, le, da ne prideva več skupaj. Lahko bi naredila nekaj glede tega. Lahko bi skuhala večerjo in poskušala biti dobre volje, mu pokazati, da ga imam rada… S takimi mislimi sem se namenila v dolino, proti centru mesta, odločena, da bom popravila stvari.

V trgovini je bila gneča. Stala sem nekje v tretji četrtini neskončne vrste ljudi in čakala, da bom prišla na vrsto pri blagajni, že precej prizemljena nazaj na mesto. Noge so me bolele od stanja in postajala sem nervozna.

»Taja!«

Osuplo sem se ozrla v smeri od koder je prihajal moški glas. Zvenel je znano in poskušala sem ga prepoznati, še preden sem dejansko razbrala obraz iz množice.

»Črt!« sem zajecljala presenečeno in pred očmi so mi zaigrali prizori neke daljne preteklosti. Vsaj tako se mi je takrat zdelo. Črt je bil Maxov prijatelj. Zdelo se je sto let nazaj. Črt, Max, Bohinj… Maja…. Nekaj ostrega, kar sem nekdaj čutila in se očitno še vedno ni skrhalo do kraja.

»Long time no see, Taja!« Prerinil se je do mene in me objel. Pri tem se je premaknil iz sprednje polovice vrste nazaj in namrgodeno pripomnil »Tista baba me grdo gleda, kot bi se rinil, pravzaprav sploh ni dojela, da bo zaradi mene prej na vrsti…Dovolite?« je cinično vprašal in se ozrl po ljudeh, ki so stali pred njim in se nejevoljno spogledovali. Nisem si mogla kaj, da se nebi zasmejala. Situacija me je zabavala in ljudje so mi šli tudi sicer večinoma na živce.

»Lepo te je videti Črt, kako si?«

»Ah, saj veš…« je zavil z očmi, »Služba…obveznosti, nimam se s čim hvaliti. Kaj pa ti Taja? Še vedno v umetniških krogih, kaj?« Preiskoval me je z očmi in zavedla sem se, da sem v primerjavi s tem, kakršno me pozna Črt, verjetno videti precej pusto. Zadnje čase enostavno nisem našla dovolj energije, da bi se preveč posvečala svoji zunanjosti. Zaznala sem občutek sramu in nervozno zamežikala.

»Jaz… ja, še vedno… Kako pa veš? Saj se nisva videla že celo večnost, ne spominjam se, da bi se kdaj s tabo pogovarjala o Damianu…«

»Trikrat lahko ugibaš, seveda, Max mi je povedal, kaj pa.«

Zardela sem. »Max, a ja… Ga kaj videvaš? Kako je?«

Zmignil je z rameni in se brezbrižno ozrl proti blagajni.

»Max kot Max... Že nekaj let ga nisem videl.« Začutila sem, da je v ozadju tega odgovora marsikaj, kar mi ne želi povedati, ali pa se morda ne da povedati takole, kot odgovor, na recimo temu, vljudnostno vprašanje.

Pokimala sem, kot, da me tema sploh ne bi preveč zanimala.

»Mimogrede, si za kavo, ko se prebijeva iz trgovine?«

»Em… Ne vem če imam dovolj časa… « sem zamomljala in pogledala na uro. »Morda kavica na hitro.«

Videti je bil zadovoljen. Njegova gigantska pojava, saj je bil zelo visok, rekla bi, da je imel skoraj dva metra v višino, z nakupovalno košarico v kateri je imel jagode in čokolado, je bila videti skoraj komično. Končno sva prišla na vrsto. Najprej on in nato jaz, ki sem s težkim srcem plačala prevelik znesek za šampanjec, sveže ribe in solato. Zavedla sem se, da verjetno tudi sama delujem nenavadno.

Usedla sva se kar v pasaži Maximarketa, kjer je bilo nekaj solidnih lokalov.

»Ali kaj praznuješ danes?« me je vprašal. Vedela sem, da to vprašanje pride.

»Em… Pravzaprav ne, nič posebnega... Zakaj?« sem se nerodno izmikala vprašanju, ki se mi je, ne vem zakaj, zazdelo preveč osebno.

»No, šampanjec…«

»Ah« sem se nervozno zasmejala. »Kar tako. Večerja in šampanjec.« Začela sem se presedati in iznenada začutila, da mu ne morem zlahka gledati v oči.

»Romantika, skratka.« me je podražil.

Pokimala sem in začela mečkati prt na mizi.

»Je vse ok, Taja? Zdiš se mi živčna.« me je vprašal in se s pogledom zavrtal v moj obraz.

»Eh, saj ni nič… « sem začela mencati. »Saj veš kako je…zadnje čase…stvari so postale težke, jaz in Damian, včasih se moraš menda malce potruditi…uf…ne vem sploh zakaj ti sploh govorim o tem, pa saj nima smisla. Čudno obdobje, to je vse. Ni denarja, posel ne gre… Več stvari.« Še vedno sem imela pogled uprt nekam povprek, hudo nejevoljna, da mu takole govorim o osebnih stvareh.

»Jah…« je rekel zamišljeno »včasih stvari postanejo težke.«

»Problem je v tem, da sploh ne vem več kaj je narobe. Menda denar ni vse?« sem začela razburjeno. »Ne vem, če se stvari sploh dajo kar tako popraviti, veš?«

»Mogoče se dajo, mogoče se ne dajo. Česa se pa bojiš? Ostati sama?«

»Jaz? Ne… « sem ga začudeno pogledala. »Ostati sama? Hočem reči, biti sama ni problem, tega sem se že naučila… problem je… vse skupaj je komplicirano. Stanovanje, trgovina… Vse je nekako njegovo. Nimam ničesar. Morala bi začeti od začetka.« Zavedla sem se, da sem se zadnje obdobje na vse kriplje izogibala razmišljati o tem, da bi lahko ostala sama.

»Taja, če te kaj poznam, bi si ti znala urediti čudovito življenje, takšno, da se ti zmeša.«

»Jaz… no, pa saj vem. Kot sem že rekla je komplicirano.« Sem zaključila temo in postalo me je sram pred samo sabo, saj sem vedela, da si debelo lažem.

Preostanek najinega pogovora sem bila odsotna in sem le na pol poslušala kaj mi govori. Mislim, da je to začutil in tako sva se precej hitro poslovila. Ko sem se že obrnila, da bom stopila na ulico me je poklical.

»Taja počakaj, tele jagode sem kupil zate. Na.«

Osuplo sem pogledala košarico jagod. »Kako zame? Pa saj sva se srečala šele na blagajni.«

»Jah, že prej sem te videl od daleč in se spomnil, kako si enkrat rekla, da imaš od vsega sadja najrajši jagode.«

»Črt, ne vem kaj naj rečem… Hvala.«sem rekla presenečeno in se brez uspeha poizkusila spomniti tistega pogovora o jagodah.

Odmahnil je z roko. »Ni kaj. Lepo se imej.«

Objel me je, kakor prej, ko sva se srečala, kar mi je bilo povsem odveč, saj nisem bila vajena objemanja in odšla sva vsak po svoje.

Vstopila sem v stanovanje in priklopila gretje. Že nekaj časa sva, če ni bilo nikogar doma, izklapljala peč na olje, saj je bilo ogrevanje stanovanja velik strošek. Damian je imel v svojem ateljeju peč na drva, kar mu je zadostovalo. Prisluhnila sem, ali je tam, saj se mi je zdelo nekam tiho. Slišati ni bilo ničesar. Sklepala sem, da je odšel kam po opravkih in se nekam čudno razburjena začela preoblačiti. Ne vem zakaj sem izbrala majico z globokim izrezom, ki je doma nisem imela nikdar oblečene. Malce sem se naličila in popravila razmršene lase. Zakaj bi tako rada naredila dober vtis nanj? Ali ni to smešno? Pa saj me vidi vsak dan… Mar ni tudi to, da sem se zapustila malce nefer do njega? Ko me je spoznal sem bila drugačna… Morda me tudi on pogreša takšno, kot sem bila takrat. Pogledala sem se v ogledalo in  bila še kar zadovoljna s tem kar vidim.

Ko sem kasneje čistila ribe sem se sama sebi zdela smešna. »Namazana čistim ribe!« sem rekla naglas in se zasmejala sama sebi, med tem ko sem z levo roko iz ene potegnila smrdljivo drobovje. V resnici je bilo smešno. Smešno, da se pogovarjam sama s seboj, smešno, da se tako trudim. Odprla sem hladilnik in si iz odprte buteljke natočila kozarec črnega vina. Ribe sem dala v pečico, si prižgala cigaret in se usedla za mizo. Za trenutek sem bila dobre volje. Za spremembo.

Zaslišala sem ropot v predsobi, kar je pomenilo, da se je vrnil Damian. Nekaj časa je trajalo, preden se je pokazal pri vhodu v kuhinjo.

»Damian?«

Izraz na njegovem obrazu ni bil niti približno nič, na kar sem računala.

»Kje si bila?« me je ostro vprašal.

Zaprlo mi je zrak. »Prosim?«

»Še enkrat te bom vprašal. Kje si bila celo popoldne?«

»Damian o čem govoriš?«

»Ne laži!« Je zavpil.

»Kaj ti pa je… « sem začela, pa me ni pustil do besede.

»Okrog dveh sem se oglasil pri tebi v trgovini… Ki pa je bila zaklenjena! Kasneje sem se oglasil še dvakrat… Kje si bila Taja?! Ne laži!«

»Kdo laže? Ja…ni me bilo, če bi mi pustil do besede, bi ti morda sama to povedala!« sem zavpila nazaj. Kar temnilo se mi je od jeze in razočaranja.

»Kje si bila?«

Ugriznila sem se v spodnjo ustnico, saj sem vedela, da bo vse, kar bom rekla v tistem trenutku narobe.

Stresel me je za rame in divje zavpil name »Kje si bila, hudiča?«

Nisem si mogla pomagati, da mi nebi pritekle solze in začela sem jecljati.

»Jaz, jaz... Damian, šla sem na sprehod, ker nisem več zdržala na mestu… Potem sem šla v trgovino, hotela sem te presenetiti z večerjo… Srečala sem znanca, s katerim sem bila pol ure na kavi in potem sem prišla nazaj.«

»Koga?!  Koga si srečala, kdo je?« je še naprej vpil. Zaznala sem smrad po alkoholu.

»Damian?« proseče sem ga prijela za rokav. Grobo je umaknil roko in me še naprej besno gledal.

»Ne poznaš ga, samo znanec izpred mnogo časa….Črt, ok?«

»Ja… Samo znanec, seveda… In ti sredi dneva zapreš trgovino in greš, kot, da nisva dovolj na psu, Taji se ne da več delat!«

»Damian, prosim te… « Začela sem se počutiti krivo. Zaradi denarja, ki sem ga zapravila za večerjo,  ker sem zaprla trgovino, ker sem si vzela nekaj časa zase…«

Zavohala sem smrad po zažganem in tekla v kuhinjo. Ribe v pečici so se žgale. Potegnila sem jih ven, se sesedla na stol kot kup nesreče ter pričela na glas hlipati v stegnjeni dlani, s katerima sem si skušala zakriti obraz. Moj bog, kakšna polomija! Počutila sem se tako bedno, tako krivo in ničvredno, da sem si zaželela, da bi izginila in se razblinila v nič. Ničesar več ne morem narediti, ničesar popraviti, vse je brez smisla, škoda energije in upanja…

Damian mi je sledil v kuhinjo in me nemo gledal.

Pogledoval je zdaj ribe, zdaj mene in si živčno kuštal lase. Kot ne bi dobro vedel kaj počne, je počepnil zraven mene in me objel okrog ramen.

»Taja… Ne jokaj, Taja… Jaz…oprosti za ribe, najbrž sem jaz kriv. Si res kuhala večerjo zame?«

Pokimala sem, brez, da bi si razkrila obraz.

»Taja, oprosti… Res ne vem kaj mi je…jaz, jaz…mislil sem, da me varaš…«

»Varam?« Sem zavpila nanj in končno umaknila roke z obraza. »Ves čas se trudim, da bi vse skupaj popravila, vsak dan po malo, ti pa… Ti pa se nočeš več niti pogovarjati! Včasih mislim, da se mi bo zmešalo! Ja! Danes sem zaprla butik, ker sploh več ne vem kdo sem!! Ker sem rabila čas zase! Nekaj kar lahko naredim zase! In potem, trapa, sem želela narediti lepo stvar z večerjo….kakšna koza… Ne morem več Damian, nimam več energije…saj vem…tudi ti si se trudil z mano…nekoč… Ali sploh veš kako se človek počuti, če je nekomu vedno nekaj dolžan? Vse, vse… Stanovanje, butik…« Utihnila sem. Teklo mi je iz nosa in verjetno sem bila vsa razmazana. Gledal je v tla in bil tiho.

Vsa moja nemoč se je spremenila v jezo. Narahlo sem ga odrinila in šla v kopalnico. Zares sem bila razmazana od joka. Obrisala sem si nos in črne kolobarje pod očmi. Bilo me je sram, da sem jokala pred njim. Obirala sem se pred ogledalom. Sploh mi ni bilo do tega, da bi se vrnila v kuhinjo. Vedela sem, da sedi za mizo in me čaka.

Bil je tiho in počutila sem se, kot, da mi bo nekaj v glavi eksplodiralo, kot, da me bo razneslo.

Začela sem hoditi gor in dol. Od kadi do lijaka, od lijaka do kadi… Živčno premikanje me je naredilo histerično. Kje so meje? Ali se mi bo res odrolalo, tukaj v kopalnici? Nisem več prenesla pritiska, njega, ki sedi za mizo in pije vino, ki sem ga malo prej sama odprla, sebe, ki sem postala takšna cunja, človek, ki je pozabil na vse kar je nekdaj bil in kar bi nekoč še lahko bil. Mrzlega stanovanja, zažganih rib, vonja po cigaretih in narahlo po plesni, stare hiše so pač take, tega vonja se zlepa ne znebiš, megle, solz, ki so mi še kar tekle in kapljale na kopalniške ploščice. Sama sebe take, telefona, ki je mrzlo vztrajal v tišini, butika, staršev, ki so bili tako zadovoljni, da sem si naredila gnezdo, svojih rok s kratkimi nohti, rok, ki so smrdele po ribjem drobovju in tobaku, rok, ki so bile včasih negovane in lepe, zdaj pa se je na njih začel kazati čas, na rokah se najprej vidijo leta, roke te izdajo, roke se tresejo in ne sodelujejo vedno. Čas pa beži in neusmiljeno podira za sabo.

Še enkrat sem se pogledala v ogledalo. Zabuhla, kot sem bila od joka, sem se začela sama sebi smejati. HA, Taja! Oprijela sem se umivalnika, in se zagledala v odtok. Zunaj sem zaslišala podrsavanje copat. Tam je, čaka te, čaka na prepir, ki se ni še končal, na solze in vpitje, da bo potem malo boljše, malo lažje. Na katarzo, na pet minut miru, na novo steklenico vina in potem spanje, kot, da te sploh več ni. Jutro bo po starem.

Zvil me je nov napad joka. Počutila sem se izgubljeno in osamljeno. Smrdljivo, kot tista riba, ki sem ji popolnoma suvereno iztrgala drob. Kot bi me zrak v pljučih pričenjal dušiti. Od hlipanja mi je obrnilo želodec. Zaželela sem si, da bi lahko izbljuvala vso svinjarijo, ki se je nabrala v meni. Ampak ni šlo. Bruhati ne maram. Umazano je. Rajši imam sterilno zapakirane stvari, tihe in pospravljene tako, da se jih ne vidi in ne sliši. Obrisala sem si nos in oči, odprla vrata kopalnice in se zagledala v človeka pred sabo. Tudi on je bil osamljen. Tujec. Pograbila sem torbo in plašč, se obula in odšla ven. Nič ni rekel.

Noč je bila temna in mesto skoraj prazno. Že drugič tistega dne, me je odneslo na pot proti gradu. Čutila sem neizmerno olajšanje, da sem sama, kljub grenki misli nanj, ki me je najedala nekje v ozadju. Vdihnila sem oster nočni zrak in se za trenutek zavedla sveta okrog sebe. Zvezde na nebu in veter, ki je šumel v drevju, noč, temna in neizprosna… Vse je natančno tam, kot je bilo zmeraj. Praznina je znotraj mene. O, bog! Želela sem si, da bi lahko verjela v boga, da bi lahko pomolila k njemu in se mu izročila v naročje, da bi lahko upala, da mi bo kdo pomagal. Želela sem si, da bi lahko molila in pozabila na to, da sem samo jaz sama, ki se pogovarjam s seboj in molim sama sebi. Vedno sama, vedno se bom zaprla vase in zaklenila ven ves ostali svet. Zakaj? Zakaj sem se rodila takšna? Vedno bom vabila in prosila, pa me ne bo nihče razumel. Nikomur ne bo nič do te grenkobe, ki jo nosim s seboj. Bog? Kje si? Daj mi znak, da nisem sama, da je vse mogoče in da stvari niso tako grde kakor se zdijo. Stvari, ljudje, svet okrog nas mineva, se ruši in obnavlja, vrti in neusmiljeno miruje. Kje je smisel vsega?

Ko sem tako hodila in hodila in na koncu našla pot domov, odprla vrata in zavohala znani vonj stanovanja, za katerega si nisem bila na jasnem, ali me moti, ali se mi pač zdi le domač, sem zaznala tudi praznino. Ni ga bilo. Vprašala sem se, ali mi je žal, da ga ni in rahlo me je zaskrbelo. Pa ne za dolgo. Zavlekla sem se v posteljo, na levo stran, mojo stran, ki sem jo branila vsa ta leta. Srčna stran. Zavila sem se v praznino in odsotnost, ki se je zdela gosta kot svila in mehka kot smukec, ki ti počasi napolni pljuča in počasi, počasi zaspiš v mehak nič.

P.S. Za tiste, ki so morda prebrali zgodbo o Maxu: To je njen nasprotni pol in nadaljevanje. Za tiste, ki niso: Vsaka zgodba, se mora nekje začeti :).