Zadnje  dni se mi mota po glavi čudna ideja. Ideja, ki verjetno ni niti najmanj logična ali bistroumna, pa se ji vseeno nočem kar tako odpovedati.

Ali se je kdo od vas že morda kdaj počutil, kot da živi spomin?

Moja hiba je ta, da se prepogosto in pregloboko vživljam in poglabljam v vse okrog sebe, najbolj »moteče« pa je to, da me občasno potegne v podoživljanje določenega spomina, obdobja, občutja, ki se mi lahko ponovi s tako silno jasnostjo, kot bi ga dejansko fizično doživljala.

In ker se nahajam v takšnem obdobju (recimo), sem nehote pomislila na svojo pokojno staro mati, ki je doživela visoko starost 95-ih let. Kljub starosti, je bila popolnoma prisebna. Demenca jo je zares pograbila šele zadnje leto in tik preden je umrla, se je popolnoma izgubila v nekakšnih blodnjah in na pol resnični preteklosti.  

To, o čemer razmišljam, pa je povezano z njenimi zadnjimi, denimo desetimi leti, ko je navadno popoldneve presedela v naslanjaču in razmišljala. Jaz temu pravim potovala. Če si se z njo pogovarjal, ti je znala s silovito ostrino zaznave, pripovedovati o dogodkih preteklosti. Naravnost čutil si lahko, da jo jasno vidi, sliši in vonja. Mislim, da je imela dovolj podlage let,  vsaj njena relacija do minevanja časa, je bila v drugačnem sorazmerju z mojo, naj se ve, starejšemu človeku, čas precej hitreje polzi med prsti, kot mlajšemu, ker ima za primerjavo drugačno količino tistega kar je minilo od mlajšega, da se je ob popoldnevih dobesedno preselila v preteklost. Dovolj snovi, spominov, da se je lahko udobno ugnezdila vanje in tam na pol bivala. In, ali ni to nekaj, kar je značilno za stare ljudi? Da živijo v preteklosti? Jasen spomin, ki zmore razvozlati podrobnosti iz otroštva, ne pa na primer kaj se je zgodilo pred dvema urama?

Pomislila sem, kaj pa, če pravzaprav živim svoj lastni spomin? Kot recimo zvezdni utrinek, ki ga gledam, pa vendar vem, da se je utrnil pred malim morjem časa. To kar vidim, je le njegov odzven v večnosti, pa vendar ga doživljam. Zame obstaja tukaj in zdaj ter je nekaj najbolj optimistično fascinantnega, kar si morem predstavljati. Ali si človek zato ob tem pojavu nekaj zaželi? Da bi svojo željo obesil na rep nečemu, kar prihaja iz druge časovne dimenzije? Da bi jo, to- nekaj, poneslo tja, kjer se tvorijo uresničitve nekega življenja, nekam vmes med časove? :D

Pomislim na relativnost. Kapo dol Einstein, karkoli si že mozgal pri relativnostni teoriji, si verjetno premozgal vsak vidik le-te in nimam niti najmanjše šanse, da bi odkrila kakšno toplo vodo na tem področju…. Pa vseeno. Ali ni ta misel fascinantna? Ali ne bi bila lahko podlaga zaznavi neke druge dimenzije?

Jaz, starka, ki sedim v naslanjaču in živim ta trenutek zdajle. Vidim svoj obraz tak, kot je v tem trenutku. Mislim, čutim, vidim, slišim, vonjam, kot vonjam sedaj? In ali ne bi bila to nekakšna popolna razlaga za vse, kar je nerazložljivega? Za to, da se mnogokrat počutim starejša? Za tako imenovani instinkt, seventh sence, povezave, ki si jih ne znam razlagati, za notranji glas, za vse tiste stvari, ki se dogajajo, vsaj tako se mi zdi po nekih hladno strašljivih vzorcih, za tisto kar čutim, da se bo zgodilo in se zgodi, za to, da nekatere ljudi, ki jih prvič vidim čutim, kot, da jih poznam od nekdaj? Za sanje? Pomislite malo. To bi razložilo vse. Če si predstavljate ogledalo, v ogledalu, v katerem je ogledalo, v katerem je ogledalo, itd, itd, itd…. S tem, da nihče ne ve, kaj zrcalne podobe počnejo v tistem kotu, kjer se lahko skrijejo ena pred drugo. Lahko imajo vsaka svoje življenje. In ali ni tako? Človek sam sebe vidi le pod določenimi koti. Omejen je z gibanjem vratu in oči. Nikdar ne tako, kot, ga vidijo drugi. Bi bilo zmotno trditi, da je zrcalo na nek čuden način povezano s časom?

No… Malce filozofiranja brez prave filozofske podlage. Ampak to se mi dogaja. Po naključju sem zašla v obdobje izpred petih let in več ter se ga nikakor ne morem otresti. Se pravi občutka. In seveda to ni prvič. Vrača se lahko tudi mesece, ko ga diham, sanjam in podoživljam v nedogled. In niti ne vem ali je s tem kaj narobe. Ne vem, ali je za to razlog, ali sem pač taka. Malce neuravnovešena, bi se verjetno reklo, ker se v takih obdobjih težko naštelam nazaj v sedanjost, kot je. Ampak moje vprašanje ob tem je naslednje: Ali sem morda takrat izpustila, spregledala nekaj, kar bi morala predelati in se mi zato ponavlja? Mogoče. Mogoče sem pa zgolj ena od podob v zrcalu, ki podzavestno vedo ena za drugo. Se pravi drugo podobo same sebe, ki pa je morda le za trenutek pod vplivom nekakšnega transa ali demence izgubila povezavo z jedrom.

Še ena razlaga je. Da sem pač malce zmešana. Čeprav pravijo, da norec nikoli ne pomisli na lastno norost. Kakorkoli….

Hvala bogu, da me nihče od vas ne analizira na ta način :P. Mislim reči, kot recimo po Freudu. No, če pa me, mi pa visi dol. Pardon. I wish. :D Mi ne, ker nimam ničesar kar bi mi viselo. Razen nosu občasno in pa sevede morale (to je pač hiba nas občutljivih ljudi). Joške, se hvala bogu še kar držijo, kar je lepo od vaju, tovarišici, ne pustita me vendar na cedilu še vidve, če že možgani coprajo po svoje. To je važno! Da si čvrst in jeder, da te tudi orkan ne izruva zlahka… Mnja….

Glede na to, da delim nasvete lastnim(a) joškam(a) (naj se za vsak primer izkažem tudi v dvojini za primer slovničnega ocenjevanja(čeprav se sliši prekleto čistunsko)), se bom poslovila.

:D Kako lepo je deliti misli, s širnim svetom!! :P

Ok. Dovolj.

Au revoir.