Ogenj gori zadržano. Nebesa okrog, so v poltemi nasičena z rahlo pršečo vodo, ki že cel dan ne jenja. Sika. Med srednjim tonom izgorevanja, se izmed presnih vej, na plano prerivajo oblaki belega dima.

Kresni večer je. Vremensko ni ugoden, ampak energije v etru, vseeno ne gre prezreti. Manevriramo z grabljami. Dvigujemo, tlačimo, dodajamo, odvzemamo, dokler ne zaznamo zublja, ki se, kot v neke vrste magnetični privlačnosti, izvije izpod vej, proti nam, tako da nam jasno ožari obraze.

Stojimo v poziciji bojevnikov. Raa, Mars, Mitra, Aquarius, Ares, Janus in jaz. In še nekaj ostalih kroži v okolici.

Piščanec v foliji je nadevan, čaka na ogenj. Mi čakmo na ogenj. Na ogenj, poleg pršeče nadloge nalagamo svoje vzpodbudne misli.

In nato zagori. Najprej plašno, omahujoče. Zublji se, kot nam dobro znana žgoča tekočina, bolj gladka od vsake tekočine, ki bi si jo naš um znal definirati, v sunkih približujejo in naglo umikajo. Potem pa se, kot bi premagali nevidno silo, združijo in v prijetno žgoči gloriji zaplapolajo k višku. S svojimi nevidnimi podaljški, mi prijetno ližejo obraz, do trenutka, ko ni več vzdržno in se moram premakniti korak nazaj.

Ogenj je živ. Rodi se. Najprej plašno in previdno. Razišče okoliščine in se vkorenini. Potem vzplameni z vso svojo silo življenja, se hrani, diha in použiva s strastjo bogov, dokler ne izrabi vseh okoliščin, vseh atributov, simbolov, asociacij, človeških in vesoljnih občutkov ter ponikne nazaj v nič, od koder je bil stvarjen.

Ko vzplameni, Raa vzame zalet, se odrine in skoči na grmado, kot žival. Noge, prožne od vsega opoja, vsega občutenja in neskončne vere telesa in uma, ki v tistem momentu ne premoreta nikakršnega dvoma, se prožno usločijo in kot vzmet, telo odbijeta od zubljev ter postavita nazaj na zemljo, v položaj predatorja. Njegova teža sprosti oblak isker, ki prasketajoče begajo proti nebu in s cvrčečim zvokom izginevajo v temi, kakšne dva metra nad plamenom. Ostali bojevniki gledajo z odprtimi usti, meni pa se zdi, kot, da sem to pričakovala. Zasmejim se. Moj smeh odmeva v frekvencah, ki so malenkost previsoke.

Mitra je nadležno pameten plesalec. Srka vibracije vesolja in poučuje vse okrog sebe. Menda, ima v sebi cigansko kri. Nomad, iskalec. Olivne polti, z gladkimi pološčenimi lasmi, ki segajo do ramen in globoko udrtimi očmi, za katere nikdar ne znam določiti, ali lažejo o lastni pomembnosti, ali morda govorijo resnico.

On in Raa se ruvata. Raa, prepoln opoja, se z nezanesljivim korakom vkorenini v zemljo in pripravlja na naskok. Mitra, samozavestno stoji v preži.  Eden od dveh se premakne, čemur sledi reakcija drugega. Mitra telebne na tla z vso težo in obrazom nekoga, ki je poražen v vsakem možnem pogledu. Spet se zasmejim. Vem, da je zabolelo. Ampak ni zabolelo telesno. Zabolelo je v ponos nekoga, ki je preveč prepričan sam vase.

Raa, v navalu samovšečnosti poskakuje na mestu. Samega sebe si predstavlja kot šamana. V bežnem trenutku kratke osebne zmage, naskakuje nov plen. Vrti se z rokami rahlo pokrčenimi pred sabo in ponuja izziv, ki ga končno mirno sprejme Janus. Raa naskoči, Janus stopi korak vstran in obstane v pokrčenem koraku, med tem, ko Raa na drugi strani komaj lovi ravnotežje. Spet se približa, se odrine od tal in izproži nogo v smer Janusa, ki se z zaznavo divje mačke, spet izmakne vstran in z desno nogo narahlo izpodrine Raajevo stopalo, ki se še ni odlepilo od tal. Sliši se top, zamolkel udarec ob nekaj polnega. Zemljo. Raa z vso težo, plosko pade na hrbet in za nekaj trenutkov obleži.

Sliši se šepet ostalih bojevnikov in privoščljivo hihitanje. Neumno. Dvig noge te naredi ranljivega. Pf… Občutek moči, ki je zameglil zaznavo.

Tokrat se ne smejim. Čutim z njim, njegovo bolečino in sram. Še vedno zavzema del mojega srca, ki ne bo nikdar pripadal nikomur drugemu. Moj oddaljeni siamski dvojček.

Mars se smeji še posebej privoščljivo. Poseduje me in že samo to, vsaj tako si on misli, v neumnem prepričanju, da me ima zares, je zanj zadostna samopotrditev in motivacija za to, da se v svojih mislih, lahko dvigne nad ostale. In navkljub vsemu mojemu čudenju, mu to večinoma uspeva. Dober je v prepričevanju. Najprej samega sebe, potem pa še okolice. Le mene mu ne uspe popolnoma prepričati. Nekaj mu manjka. Ko gledam ostale bojevnike, pri njih to vidim, pri njem pa ne. In to me dela žalostno. To me drži korak nazaj, da cel ritual spremljam le kot opazovalec. Čutim kako me njihova energija kliče. Zlasti Raa in Mitra sta mi sorodna. Zlahka bi se pridružila igri, pa ne morem. Ostajam previdno prilepljena na tla, v lojalni lepljivosti nečesa črnega in gostega, za kar čutim, da mi odvzema zrak, ki je ognju še kako potreben.

Ares in Aquarius pri vsem tem držita nevidne oboke noči ter se hihitata. Na pol skrita v temi, vsak zase, preučujeta situacijo, skoraj kot jaz, le popolnoma trezno. Onadva sta se odpovedala nebesnim opojem zavoljo zdrave pameti. Ares, tako odvisen od svoje navidezne moči, da ga pomanjkanje pozornosti, naredi ranljivega, kot nebogljenega otroka, prehitro se prične spraševati o lastni vrednosti, Aquarius, pa nevrotično samozadosten. Samostojen. Sprejema tisto kar mu prija, ko začuti vdor, se ne glede na videz in splošna pričakovanja, brez oklevanja umakne.

Ogenj zdaj gori s svojo polno močjo. Plameni se sukljajo dva metra v višino in iskre, kot po vijugasti zvezdni poti, izginjajo v črno, oblačno nebo, ki se postopoma odpira. Zagledam Venero, čez čas pa še luno, ki je polna. Osamljen bledi obraz na nočnem nebu, bleda mati, sopotnica, zavetnica, pomočnica, čarovnica, črna Lilith, sestra… Zadovoljna sem. Vse je tako kot mora biti. Vse poti in tokovi vodijo v pravo smer. Dogaja se obnova, krog, življenje, zanos, radost, žalost, solze in smeh…

Janus in Mitra prineseta inštrumente. Nekaj bojevnikov posede okoli ognja in prične s hipnotično enakomernim udarjanjem na boben, gibanju v valovih noči, ki telo potegnejo v geometrijski vzorec vesolja. Čutim prepuščanje okoli sebe, sama pa se ne morem popolnoma spustiti. Morda, bi, če bi mi to uspelo, lažje presegla občutenje tiste neracionalne lojalnosti. Čutim jo kot nikoli izrečeno zaobljubo. Kot podkožni pečat, ki mi brani svobodo. Mars stoji zraven mene. Tudi on se ne odlepi. Pomislim, da me z nevidno roko drži nekje pod popkom. Ne ve, da bom v bližnji prihodnosti ostro porezala vse nevidne reči, z najostrejšo britvijo, ki jo bom ustvarila in da bo padec na zemljo bolj boleč, kot si misli. Tako je pri dvobojih. Tihi, čuječni opazovalec, se pogosto izkaže za najboljšega učenca. In doseže zmago za ceno sladkih izbruhov moči, ki drugim v nasprotju z njim, zagotavljajo status. On pa jo kopiči za pravi trenutek. Trudim se dojeti, da v nekaterih odnosih ni ljubezni. Zlasti, če gre za bojevnike. Gre za dragocene lekcije in osebnostno rast. Gre za dvoboj in urjenje. Gre za neskončno setje, žetje in shranjevanje.

Kdaj sem se sama odločila za to pot, ki ji zdaj, pa tudi če se tako odločim nikakor ne morem ubežati?

Z ljubeznijo in razumevanjem opazujem polbogove okrog sebe. V svoji človeškosti, so zame povsem razumljivi. Ocenjujem njihove lastnosti in vzgibe. Majhne zmage in poraze. Predajanje in sprejemanje. Zavedam se, da bi me vsak od njih, v kolikor bi se postavila v pozicijo slepega občudovanja, čudovito ranil.

Ko bo prišel čas, bom zavzela  enakovreden položaj. Se postavila v položaj bojevnika in se pomerila v veščini življenja. Se sprijaznila, da zame drugačna pot ne obstaja.

Čutim, kako se temna, jokajoča plesalka v meni odcepi in simbolično zapleše sredi zubljev. Zaznam žgoče opekline, na svojem črnem, svetlikajočem se, eteričnem oklepu, pa vendar vem, da mi ne bo hudega. Spet postanem ženska z dvema obrazoma.

Vem. Začel se je razcep in z njim pot.

»Bojevnik dela, kot, da se nikdar ni nič zgodilo, ker ničemur ne verjame, hkrati pa vse sprejema takšno kot je. Sprejema, ne, da bi zares sprejel, in se za nič ne meni, ne da bi pri tem karkoli prezrl. Nikoli ne misli, da kaj ve, pa si hkrati tudi ne domišlja, da se nikoli ni nič zgodilo: Ravna, kot, da ima popolno oblast nad sabo - pa čeprav se mu pri tem šibijo kolena. S takim ravnanjem se otresa obsedenosti.«  - C.C.