Življenje in svet okrog nas sta enormen skupek, med seboj povezanih zgodb, ki nenehno kličejo po interpretaciji. Na žalost ljudje pogosto ne premoremo dovolj osebne izkušnje, volje ali motivacije, da bi dosegli višjo raven razumevanja le- teh. Še svojih lastnih ne, kaj šele zgodb iz bližnje in daljne okolice.

Namreč, v resnici razumeti določeno zgodbo, pomeni gledati jo neosebno in z veliko radovednosti. In ko rečem gledati, ne mislim zgolj opazovati, temveč videti in si pustiti, da jo začutiš.

V obup me spravlja opazovanje čustvenih reakcij ljudi in popuščanje lastnim razvadam. Še zlasti množičen pojav izjemnih človekoljubov, ki v kriznih situacijah na dan pripikajo kot gobe po dežju ter se ob vsaki priliki tolčejo po prsih in svojo pozo na veliko naznanjajo okolici. Namreč, v vsakem od nas tiči mali človekoljub, ki pri različnih osebah tolče na dan z različno jakostjo.

Človekoljub je pogosto najnevarnejše bitje, ker je navadno človekoljuben iz nadvse sebičnih vzgibov. Z lastno velikansko dobroto, pred katero se v prvi fazi topi sam, si nenehno dokazuje svojo superiornost in večvrednost pred ostalimi. Človekoljuba se bojte, saj se naglo obrne v nasprotno pozicijo, če je zanj ugodnejša. Vedno se bo obrnil tako, da bo ohranil mesto v ustroju sveta, za katero je zmotno prepričan, da mu pripada.

Sploh pa…. Najlažje je biti človekoljub. Brez, da bi najprej pomislil o posledicah svoje velike dobrote in se prisilil videti zgodbo, na katero bi rad vplival. Človekoljubi so navadno tudi hudi moralisti. Zagrizeni v svojem prav in prav sovražno nastrojeni proti vsemu, kar ne spada v njihov moralni kodeks. Spet nezmožni, da bi situacijo videli iz več vidikov. Zavedam se, da že s tem, ko napišem moralni kodeks, operacijski sistem večine morebitnih bralcev, karseda hitro opredeli pojem, kot nekaj določenega in splošno sprejemljivega. Pa vendar je tudi moralo možno pogledati iz kar nekaj različnih perspektiv.

Ko takole razpredam o človekoljubu, se zdim skoraj sama sebi malce moralista, pa naj karseda hitro razložim, da ne govorim o dobrem ali slabem človeku. Morda je bistvo tega, kar bi rada povedala, prav v tem, da se mi zdijo ljudje, ki zase trdijo, da so dobri, zelo sporni. Kaj je dobro in kaj je slabo? Kdaj je lahko recimo trepljanje po hrbtu škodljivo in kdaj brca v rit najbolj koristna stvar, ki ti jo lahko nekdo podari? Zakaj tako radi razpravljamo v smislu jaz delam tako in tako je edino pravilno, ti pa delaš narobe?

Opazovanje življenja in videnje zgodb, je umetnost. Kot taka, se ne odkrije zlahka. Potrebno je imeti precej osebne moči in pred vsem prenehati s prepuščanjem. Ko rečem prepuščanje, s tem mislim zapadanje v različna čustva, ali celo samopomilovanje, ki ga zgodba morebiti v nas zbudi ter so seveda popolnoma individualna stvar in kot taka pri razumevanju zgodb kvečjemu ovira, ne pa pripomoček. Tudi moraliziranje je  prepuščanje in izpuščanje drugačnih interpretacij.

Zato se osebno sila rada ognem moraliziranju. Na lastni koži sem namreč že večkrat čutila obrat človekoljubnega moralista, v popolnoma sebično in zahrbtno bitje, kar me je v preteklosti obvezno ujelo nepripravljeno in presenečeno do obisti. Kaj presenečeno, razočarano nad vsem človeškim, oziroma tistim kar se ima za človeško. Zdaj pa si takšne vrste prepuščanja ne dovolim več. Naučila sem se opazovati in videti vsak detajl zgodbe, ki se mi ponuja, kot dragocena lekcija življenja. No, kot primer lahko navedem sramotilne stebre, o katerih se govori zadnje dni… Kako hitro človekoljub postane predator! In bodite pozorni! Čustva, ki jih v tem primeru doživlja človekoljub, ki je prevzel nalogo kaznovalca, so do pičice enaka čustvom nestrpneža in agresorja! Kakšna ironija! No, pa v bistvu prav nič presenetljivega, če poznaš naravo vase zagledanega človeka.

Ja. Zgodbe so lekcije. Vpogled vanje, nam lahko odpre neskončno širino zaznave, ki je človeškemu bitju seveda ponujena na pladnju, pa se največkrat samozadovoljno obrne proč in na žalost ostane raje na površini.

Večkrat sem že omenjala črno in belo in vmesne odtenke sivine…. Nisem pa omenila, da se v življenje lahko prikliče tudi celoten spekter barv, ki postopoma odstirajo monotono sivo mreno, v katero se je človek, padla marioneta, bitje ki ga je bog ustvaril po lastni podobi, samovoljno ovil. Pozabljamo pa na to, da mu je bog, če je kdaj bil in če je, prav tako podaril možnost izbire, da mu lahko postane podoben. Če si upa. In če premore dovolj moči, dovolj volje in dovolj zavzetosti, za vsa tveganja, ki pri tem nastajajo. In pred vsem, če lahko preseže nizkotno samohvalo in glorijo, ki si jo sam sebi ponavlja kot mantro, samo zato, da lahko preživi kot nekdo, ki ni popolnoma nepomemben. Ne pozabite, če bog obstaja, gotovo ne mara človeka, ki se mu klečeplazno dokazuje s svojo samopomembnostjo, le, da bi mu bil podoben! :)

Zato dragi moji, napisala bom ta stavek, pa čeprav bo deloval, kot nekaj žaljivega, še zdaleč ga ne mislim tako. Vi se kar pogovarjajte o beguncih, o politiki, o grehih, kot so hranjenje z mesom in podobno… Vse to je nepomembno. Manj pomembno je od piša vetra, ki narahlo zamaje polkno, med tem, ko ponoči spite. Če stvari ne pogledaš z vseh možnih zornih kotov in je torej nisi zmožen, ne pravilno videti, ne razumeti, je vsa razprava o njej, čudovita izguba energije in dragocenega časa.

Človek prepogosto pozablja na dejstvo, da ni nesmrten. In največja napaka je, da živiš v iluziji, kot, da je dovolj časa za vse.

V tej poplavi površnih informacij in podob, ki same po sebi niso niti zgodbe, se rajši osredotočim na svet okrog sebe, ki ga lahko vidim. Jasno mi je, da imam dela na pretek, časa pa vedno manj. Če zagotovo vem, da lahko pomagam, bom to storila s konkretnim dejanjem, ne pa z neplodnim razpravljanjem in trkanjem po prsih. Zavestno se premaknem iz območja slepe pege in barvne slepote, le zato, da vidim tako, kot mi je to po naravi ponujeno in dano. Sprejmem izziv, brez da bi za to pričakovala plačilo. Velikokrat vidim in razumem, brez, da bi za to kdorkoli vedel, saj bistvo ni v potrditvi zunanjega sveta. Bistvo je v tem, kakšno lekcijo s tem pridobim in kakšen človek tako postajam.