Včeraj je bil dan, ki se je po vseh pravilih začel tako, da sem se že vnaprej odločila, da ga bom zaključila z nasvedranimi živci, kar je seveda sila neumno od mene, da se tako že vnaprej prepustim nekakšnemu preroškemu autodefiniranju… In seveda, na koncu je tudi bilo tako. Včasih se resno zamislim o avtosugestiji, ki si jo zaganjam. Ampak! Se pa že pričenjam narahlo zavedati, da je skrivnost v nenavadnem obnašanju. Včasih uspem celo samo sebe presenetiti.

No, razlog za mojo nejevoljo vnaprej, je bil ta, da je bilo treba v Ljubljano, na nek pregled in kasneje na zmenek z nekim profesorjem, ki ga sploh nisem poznala, mi je bil pa potreben z določenim razlogom. Med tema dvema opravkoma naj bi zijala luknja kakih dveh ur in po teh dveh opravkih, me je čakala prikupna vožnja  k babici v prepolni troli. To, da bo prepolna in da bo prikupno, sem seveda vedela že vnaprej  :).

In tako sem se že v štartu tečno (prav po ponedeljkovo) in mrkogledo odlepila od doma, v ranih jutranjih urah. Prvi opravek je minil sumljivo brez zapletov, brez čakanja, vraga, celo malce prej sem prišla na vrsto! Pregledoval me je mladi dohtar, kar je bilo prav tako popolnoma nepričakovano in ravno tako dejstvo, da sem bila bolj zaposlena s preučevanjem njegove na gladko pobrite lobanje in se spraševala, ali gre morda za določeno modo, in ali naj bi to na paciente morda delovalo pomirjujoče - glede na to, da se verjetno marsikdo po diagnozi nehote znajde pred podobno usodno pričesko, kot pa z dejstvom, da se dotika MOJEGA telesa in, da je mlad moški.  

Kakorkoli. Minilo je hitro in brez posebnosti, hvala bogu zame in za mojo pričesko :), ki sem se jo sicer sama nedolgo nazaj odločila drastično skrajšati in moram reči, da se po pričakovanju počutim malček bolj agresivno, sicer pa odlično, seveda pa ostajam na tem. Bolje kratko kot nič, pravijo ;).

No, ko sem že takole »tout suit« opravila svoje prvo opravilo, sem bila tedaj smrtno prepričana, da tako gladko pač cel dan ne more potekati. Prav lepo počasi sem se sprehodila od Metelkove do centra, čez Trubarjevo, Tromostovje, si malce ogledala štante ob Ljubljanici in se pri enem ustavila, ker mi je v oko padel par uhančkov. Prodajalec je bil videti sila zbegan in morda celo v nekakšni osebni stiski. Kazal mi je uhančke v treh velikostih, katerih cena se je po velikosti enakomerno stopnjevala, v razponu dveh evrov. Odločila sem se za srednjo velikost in pazljivo opazovala kako se možakarju pred mano nekontrolirano tresejo roke, med tem, ko je vsakega posebej pospravljal v mini vrečko. Droge, alkohol, psihična stiska? Uspelo se mi je v tej meri premakniti iz normalnega opredeljevanja stvari, da sem začutila zgolj sorodnost, ne pa tudi pomilovanja, ravno toliko, da sem ostala pozorna na to, da mi je pomotoma pri vračilu denarja odštel preveč. Opomnila sem ga, da sem izbrala srednjo velikost, ne pa najmanjše in mu vrnila dva evra. Možakar me je začudeno in popolnoma raztreseno pogledal in se mi jel zahvaljevati, med tem, ko sem menda prvič v taki situaciji ostala popolnoma neprizadeta in mu rekla, da ne vidim razloga zakaj bi se poskušala okoristiti ravno na tem paru uhanov. Začudena sem bila tudi sama. Nadaljevala sem svojo pot in razmišljala o tem, ali bi, če bi se preveč vživela v prizor pred sabo, sploh zavedla kaj natanko se dogaja. Moj občutek ni imel nikakršnega opravka s kakršnekoli vrste samopotrditvijo. Zgolj notranji občutek, da sem se odzvala pravilno.

Ker se je pokazal čudovit sonček in, ker sem čakala na sms, ki bi bil znak, da lahko pridem na zmenek s profesorjem, ki sem ga čakala, bil je namreč na sestanku, za katerega nisem imela pojma kdaj naj bi se končal, sem se odločila, da se bom usedla nekam na sonce in spila čaj.

Včasih sem to počela pogosteje. Tokrat pa sem  ponovno odkrila tisti poseben občutek, ko lahko sam ure in ure presediš v centru in opazuješ ljudi kako hodijo mimo. Se nastavljaš soncu in nasmihaš dejstvu, da očitno tvoj izraz na obrazu mimoidočim pomeni nekakšno izjavo. Marsikdo se namreč vprašujoče ozre, kot bi te morda od nekje prepoznal, kdo pa te celo negotovo pozdravi. In ti veš, da so vsi po vrsti popolni tujci. Le navajeni niso neprivzetega obraza. Začela sem uživati v svoji naravni obrazni mimiki, se pretegovati na toplem drugonovembrskem soncu, odpenjati zadrgo na jakni in dobila občutek, kot, da nekoga pričakujem. Občutek je bil popolnoma nejasen, ampak ves čas se mi je dozdevalo, da bom nekoga srečala. Koga? Ne vem. Morda kakšnega znanca, ki ga že dolgo nisem videla… Nimam pojma.

Minila je dobra ura in kljub ugodju, ki sem ga doživljala med martinčkanjem, sem začela malce nervozno pogledovati na mobilni telefon. Kako to hudiča, da mi možakar še ni odgovoril na sms? Ali ga je sploh videl? Koliko časa me bo pustil čakati? Počasi sem se odlepila z mesta in nadaljevala obhod po stari Ljubljani. Zmerno, brez cilja, nenehno pričakujoč trzljaj v žepu. Nič.

Pregledala sem nekaj trgovin z oblekami, se zaljubila v nekaj kosov, se komaj odtrgala stran in si zabičala, da ne bom zapravljala. Ker nisem več vedela kaj bi, sem spet začela hoditi.Tokrat že kar v smeri dogovorjenega mesta snidenja. Vedno bolj nervozna, misleč saj sem vedela, sem, si že kar malce jezno domišljala profesorja, ki me gotovo namenoma pusti takole čakati. Odločila sem se in ga poklicala. Nihče se ni javil.

Precej slabe volje in utrujena od same sebe, sem se odločila, da se bom sprehodila po Tivoliju, saj mi ni  bilo več ne do kave, ne do čaja, ne do posedanja po lokalih. Usedla sem se na neko klopco v parku in opazovala sprehajalce s psi ter majhne otroke, kako se igrajo z obarvanimi odpadlimi listi. Še enkrat sem  poklicala. Spet nič. Zdaj sem bila že naravnost jezna. Začela sem čutiti utrujenost.

Končno je zazvonil telefon. Zaslišala sem globok glas starejšega moškega. Dogovorila sva se, nato pa sem med hojo tja, razmišljala o njegovem glasu, ki je sicer čisto individualen glas, vendar pa  je nekaj v meni zaznalo žametno noto, globino, skoraj znan se mi z je zdel, pa čeprav ga nisem še nikdar slišala.

Starejši moški, s sivečimi, do ramen segajočimi lasmi, je stal pred stavbo, tik na tem, da vstopi. Poklicala sem ga po imenu in se predstavila. Ugotovila sem, da sploh nisem več niti najmanj jezna. Njegov pogled je bil otroško čudenje in globina. Žameten glas in nekaj, kar poznam. Obraz so mu prepredale gubice in lasje so se mu sivorjavo, krepasto spodvihali na robovih. Človek, kot nešteto ljudi. Na njem se je zrcalila sled razočaranja, bolečine, veselja in strasti do življenja. Umetnik je. Kipar. Čutila sem globino in igro duha. Predanost, širino, odprtost, voljnost in neupogljivost. Ali res? Vse to ob tujcu, ki me  je s svojo prisotnostjo nehote in nevede božal. V njegovih svetlomodrih očeh sem lahko videla kdo je in njegovo značilnost, ki jo imam morda, vsaj upam tako, tudi sama. In spomnim se še nekaj takšnih ljudi. Nekateri so že pokojni. Ljudi, ki so v meni nekoč nekaj videli. Zame velikih ljudi. Očetovskih figur in razumevanja brez besed. Umetnikov z isto neskončnostjo v očeh, ki sem ji bila priča tisti trenutek. Pa tokrat vsega tega niti nisem več zaznala v v smislu slepega občudovanja, kot v mojih letih učenja. Zaznala sem  sorodnost in trzljaj pri srcu, ker sem se jasno zavedla kam in v kaj pripadam. Po svoje je bilo žalostno. Neke vrste otožnost se  je skrivala v tem občutju in zavedanje, da je moje pogrešanje teh ljudi povsem nesmiselno. V moje življenje pridejo z namenom in prav tako z namenom odidejo.

Tako, kar malce čustveno, skoraj mesečno,  sem vstopila v trolo, ki dejansko je bila prepolna, ampak vseeno sem takoj našla sedež, bodisi, ker sem se tako zamotila, da sploh nisem utegnila razmišljati o tem, kako bom celo dolgo pot stala, ali pa sem imela zgolj srečo. Izstopila sem, v bližnji cvetličarni kupila tri nageljčke in jih odnesla babici, ki se mi zdi vsakič, ko jo vidim manjša. Okrogla je in sivolasa. Opazila sem njene poteze na materinem obrazu ter njene besede v materinem glasu. Ali bo kdo na ta način kdaj kaj opazil v meni? Druga plat sorodnosti. Če bi v družini iskali podobnost, bi verjetno ugotovili, da sem ji po značaju od vseh najbolj podobna.

Preden sem se poslovila, sem šla z njo in z materjo na pokopališče, kjer smo dedku prižgale svečo.  Malce je bila opotekava, prijela sem jo pod roko in neznansko me  je zabavalo, ko sem jo zaslišala izustiti stavek: » A veš, tako sem nerodna in lesena…. Pf, staro telo! Kdo bi si mislil, da bom to dočakala…To ni zame!« Zamislila sem se o spremembah in o minevanju. Preden sem se usedla v avto, sem se še enkrat ozrla po njej, s tesnobo v prsih. S tesnobo, ki ne spremeni ničesar. Odhajala je proti domu. Že tako majhna, se mi  je zdelo, da se vedno bolj manjša. Vsakokrat se vprašam: Kolikokrat še?

Ta stavek je pravzaprav podzavestna ponovitev nečesa, kar je pred nekaj dnevi povedal moj oče:

listje odpada

zdaj drugače kot lani

kolikokrat še