Nekje na prelomu režima v katerem sem bila rojena, štela sem jih kakšnih pet let, se spominjam prav določenega večera, ko sem se nahajala v pretežno zatemnjeni, ogromni dnevni sobi z balkonom, podeželske vile očetovega prijatelja. Cela hiša je projektirana tako, da se navznoter sloji po balkonih, ki jo odprejo v en sam, hudičevo akustičen in hudičevo visok prostor.

Svetloba je migetala v soju ogromnih sveč, ki so gorele za ozadje pogovorom intelektualcev, ki so ob čaši vina, z ljubeznijo razpravljali v intimnosti sobotnega večera in z radostjo spustili z vajeti na pol skrite besede. Režim, je bil takrat namreč tiste vrste, da se je bilo potrebno gristi v jezik.

Ti ljudje, z mojim očetom vred, niso glasbe nikdar poslušali, v za ostale normalni jakosti. Polnila je prostor in risala čarobno, angelsko vzdušje, ki je trem deklicam odpiralo pot v čarobno ozadje otroške domišljije. Ah… Spominjam se poleta  kril, s katerimi sem kot otrok jadrala po neskončnih in takrat še neomejenih prostorih čarobne brezkončnosti.

Bile smo tri svetlolase, skodrane glavice, ki so, staršem v veselje, poplesavale, se vrtele in bile živo prepričane, da bomo nekega dne velike balerine. Nobena od nas ni postala natanko tisto, kar so starši takrat za nas predvideli, vsaka je šla  najprej svojo pot, preden smo začele hoditi po stopinjah staršev. Zanimivo je to, da vsaka od nas, po lastnih izkušnjah, to pot nekako nadaljuje.

Spominjam se lastne domišljije, ki je tako zapolnila prostor, da sem se lahko popolnoma neobremenjeno vrtela na konicah prstov, z rokama sklenjenima nad glavo, majhnih predklončkov in nožice, ki se je s koničasto iztegnjenimi prsti izprožila v eter okoli mene, tako zaverovana sama vase, da sem si zlahka verjela, da je to kar počnem nekaj čudovitega. In morda je tudi bilo, ker sem na sebi zaznala pogled starejše gospe. Izraz na njenem obrazu je bil ujet v otožen smehljaj, ki se je izmuznil primežu resnobe, v katerem, je bil normalno stisnjen njen obraz. V njenih očeh sem zaznala prepoznavanje. Morda je bilo hrepenenje po tistem občutku, ki sem ga tako nedolžno doživljala. Podobno, kot ga v svojih odraslih letih pogosto čutim sama. Tiste vrste cmok v grlu in zavedanje, da sem se prav tako, kot večina odraslih ulovila v limanico, ki se ji reče odraslost.

Če razmišljam o svojih starših in okolju v katerem sem odraščala, potrto ugotovim, da so kljub vsemu imeli veliko več svobode, kot jo imamo sedaj, pa četudi v sistemu, ki je bil navzven veliko bolj represiven. Živeli so v pravem pomenu besede. Se spraševali, pogovarjali, družili z ljudmi, ki so jim bili podobni, imeli so možnost obdržati neke vrste nedolžnost, ki si jo je vsak od njih zase zavestno izbral. Njihova pozornost je bila lahko usmerjena drugače. Brez vsestranskih motil in vpreženosti v umetna okolja. Lažje so ohranjali stik z življenjsko energijo, brez prevelike količine informacij, ki bi neprestano hranile dvom.

Na vse načine se porivam na točko, kjer še vedno lahko začutim tisto življenje v sebi in okoli sebe, ki je pri otrocih tako čarobno. Sicer ne več tako kot takrat, ampak vseeno. Mogoče na podoben način, kot so to počeli moji starši. In zavedam se kakšno zablodo živim večino časa. Za kašne nepomembne stvari ljudje izgubljamo svojo življenjsko energijo, prepričani, da se bo ta vnedogled obnavljala.

Včeraj sem razmišljala. Ob vsem tem kar se dogaja na tej točki zgodovine, imam občutek, da se svet pred mano usodno spreminja. Bojim se, da smo ljudje v tej meri zaslepljeni, da se tega niti ne zavedamo. Kot, da nam, vse kar nas definira, kar nam je znano, polzi izpod prstov, pa tega sploh ne opazimo. Kot, da bomo vse to izpustili iz rok prav nevede. In zavedam se, da se svet spreminja neprestano, da je zgodovina človeštva utrpela že toliko usodnih sprememb, da je vse to, kar se dogaja v tem trenutku verjetno precej zanemarljivo… Ampak vseeno. Hudo mi je, ker mislim, da bi moralo človeštvo te spremebe doživljati zavestno, edino tako bi lahko nanje vplivalo.

Sama sebe pogosto vprašam: »Le kaj si misliš, da bi lahko ravno ti spremenila? Ti, ena izmed milijonov?« Verjetno, da na nivoju celote bore malo. Morda zgolj svoje doživljanje lastnega življenja. In takrat sprevidim, da je moja največja želja, da bi nekoč našla priložnost, da bi živela popolnoma drugače. »Kako to misliš? A osamila bi se in se umaknila v puščavništvo?« Ne morem si pomagat, ampak še vedno iz vsega srca spoštujem vsakogar, ki je premogel dovolj volje in osebne moči, da je naredil tak premik. In želim si še nekaj. Da bi vsakdo, ki se sooča s psihološkimi problemi, depresijo, energijskimi nihanji, menjavami razpoloženja, preden seže po čarobni tabletki, pomislil, da je rešitev morda v koreniti spremembi doživljanja samega sebe in načinu življenja, preden se vdano v usodo, proglasi za pokvarjeno lutko in pristane na življenje v odvisnosti. Morda je zgolj »blagoslovljen od duha«, ki se želi na vse načine pririniti na površje, pa ne more zaradi vseh zapornic normalnosti v katero se je zaprl, kot v neprebojni oklep.

In za konec še tole. Preden dobim bumerang, ki sem ga vrgla, nazaj v glavo… Sama ne vem ali je tole moje pisanje zares moraliziranje, kot morda marsikdo pomisli. Iskreno povedano, nič boljša nisem od svoje okolice. Mogoče se razlikujem le po tem, da vztrajam pri razumevanju. V nasprotju s svetom, naproti svetu, nasproti svetu.  Če je le- to pravilno… Kdo bi vedel? V končni fazi, zame osebno bi bilo popolnoma enako, tudi, če bi živela v času, ko so ljudje še živeli na ploščati Zemlji. In tudi, če bodo dognali, da se le-ta sploh ne vrti okrog ničesar, se zame osebno, ne bo spremenilo nič. Ker neprestano dvomim v celoten sistem, ki namesto mene definira svet v katerem živim.

In če izrazim lastno hrepenenje po sočloveku, ki si pusti živeti svojo prvinskost, ali je to greh? Ali je greh, če si želim, da bi se ljudje malce odtrgali od podlag na katere so priraščeni, kot mah?

Včeraj sem nekje na medmrežju pobrala tole modrost:

Ljudje nevede komuniciramo kolektivno laž. 

In dodam: Največji greh ni laganje. Po moje je največji greh, da to počnemo nevede.