Enega zadnjih večerov, sem imela preblisk. Khehehe… Prav krakajoč smeh zaslišim ob tem stavku. Misli o lastni zanimivosti so včasih nadvse smešne. No, pa ne bom se ravno tukaj-zdaj prepirala s svojim notranjim sogovornikom, o tem ali sem vase zagledana, ali je preblisk dejansko kaj vreden…

Ti prepiri z notranjim sogovornikom postanejo včasih tako glasni in nevzdržni, da me mečejo v konstantno stanje blažje psihoze. Ali pa je to posledica obdobja? Kakor si želite reč interpretirati. O notranjem glasu sem imela že marsikaj za povedati, med drugim tudi to, da je meja med normalnim stanjem in šizofrenostjo, včasih prekleto tanka. To, da nikakor nisem šizofrenik mi je kristalno jasno, se pa včasih vprašam, kako hudo mora biti, da si šizofrenik prizna, da je psihično bolan? In ali kaj takšnega sploh obstaja? No, nisem psihično bolna. Le pogosto nestabilna :D. Tudi tega ne vem, ali je to napaka ali zgolj posledica meni lastne narave.

Naj se vrnem nazaj k misli enega izmed zadnjih večerov.

Atmosfera: Gripozno, vročinsko vzdušje, z neznosnim glavobolom, ležim na boku in poskušam z mislijo umiriti bolečino. Tablet ne maram. Smilim se sama sebi, ker ne najdem poti iz svoje glave, ker je verjetno tisto, kar se dogaja v njej huje od gripe…. Začutim rahlo praskanje v grlu in v usta vtaknem propolis lizalni tablet.

Zakašljam. Začutim tablet, ki se za moment, ujet v zrak, ki ga vase na hitro potegnejo moja pljuča, odlepi od jezika in prilepi na nebo. Majhen premik je to. Občutek trdnega predmeta v ustih, ki je nekontrolirano zamenjal pozicijo. Kaj pa, če sem ga z zrakom vred, potegnila v sapnik? Kaj pa, če si le domišljam, da sem ok? Koliko časa bi trajalo? Ali bi sploh imela dovolj časa, da bi se povzpela v zgornje nadstropje, kjer bi me morda lahko kdo rešil? Poklicala? Koliko sekund bi imela? Koliko zraka, ki bi mi že tako primanjkoval, bi terjala panika, hiperventilacija in ponorelo srce? Ali sem morda v resnici mrtva? In je to le nekakšna druga resničnost v kateri ležim v postelji, kot, da ni bilo nič? In pred vsem…. Koliikokrat že, sem umrla? Ali mrtev človek sanja? Polasti se me tesnoben občutek in klofnem se po licu, da bi se prepričala o lastnem obstoju. Seveda. Čutim se, torej sem.

Pa vendar sem bila nekako vesela te misli, ker je pretrgala temo in praznino v katero sem zatavala. Tema he… Spet se zasmejem. Kako klinčevo relativna je tema. Vprašam se zakaj se stvari, ki bivajo ali obstajajo v temi, sploh trudijo imeti barvo. Recimo, spomnim se lastne gastroskopije izpred leta ter presenečenja ob tem, da mi je kljub izredno panično neprijetni situaciji, uspelo pogledati na monitor, v katerega je zijal dohtar in se začudim ob misli kako lepo rožnata sem od znotraj. Prav res! In le čemu?

Recimo temu, da je to zgolj narava stvari. Barva. Fizikalna lastnost materiala, ki v resnici nima namena biti neke barve. Vse skupaj, je zgolj jebeno naključje. Žarek svetlobe, ki pade, se odbije od snovi z neko lastnostjo in oko, ki ima določeno sposobnost, da vidi tako in tako. Za pse pravijo da vidijo črno-belo, oziroma ne vem kako že, ampak precej omejeno v primerjavi s človekom. Netopir ima sonar, albin je bel, jaz imam pa to jebeno temo. Tema in megla. Uf.  No, saj ni res….. Imam še marsikaj, ampak velikokrat to ni pomembno, ne pride v prvi plan, če hočete. Zaključim, da mi je to morda v naravi, kot je predmetom in rečem v naravi barva. In trdnost. In masa. In teža. In potencial, da sodelujejo v marsikakšnem dogajanju. Recimo kamen lahko nekomu vržeš v glavo in tako ubije. Kamen iz Davidove štorije gotovo ni pomislil, da bo zakrivil Goljatovo smrt…. Prav lahko pa tudi tisoč let nekje leži, brez, da bi se premaknil in samo zgolj sodeluje v konceptu celote. Nepomemben, pomemben? Mrtev, živ?

Človek kamnu: Ti nisi živa stvar!

Kamen človeku: Živ si, zakaj se torej počutiš, kot, da si mrtev? V čem je razlika?

Človek kamnu: Svet okoli tebe, te ne zadeva, zatorej si nepomemben.

Kamen človeku: Sveta okrog sebe ne moreš spremeniti, zakaj misliš, da je tvoja vloga v njem pomembnejša od moje?

Človek kamnu: Iščem smisel.

Kamen človeku: Absurd! (in se zasmeji s pametjo nečesa kar ima stik s trdo neotipljivostjo)