Ni res, da me ne. Bom rekla drugače. Ljudje me načeloma NE zanimajo. Raje se ognem srečanjem in debatam, tudi prekomernemu internetnemu prebiranju. Malo zato, ker si ne želim pobirati misli, ki so tako nasilno vseprisotne, pa še večinoma trapaste zapovrh,  malo pa zato, ker mi gredo ljudje enostavno na jetra. Pa ne vsi, seveda. Ampak tisti, ki so v večini.

Ne prenesem gostilniških debat, forumskih modrovanj, facebookovskih afera novičk in politično obarvanih dveh minut slave nekoga, ki ima sedaj, s pojavom socialnega omrežja, kjer se počuti kot mali kralj, možnost, da izrazi vsako še tako idiotsko misel, ki se mu porodi, ali pa, ki jo je pobral kdove kje in se mu zdi primerna za objavo….

Po pravici povedano, velikokrat me zmoti tudi razmišljanje in prenagljene sodbe ljudi, ki so mi načeloma blizu. Prav zoprna znam biti kdaj. Ure in ure lahko poslušam nekoga, ki stresa puhlice, potem, pa povem svoje. Morda enkrat, ali dvakrat, dovolj, da človeka zmotim v zmagoslavnem samovšečnem razpredanju, potem pa utihnem in enostavno ne komentiram več. Moj namen ni biti zoprna. Moj namen je vcepiti dvom samovšečnemu človeku, ki razmišlja preveč enotirno. Tudi vseeno mi ni, da delujem zoprno. Ampak še manj mi je vseeno, da se celotno okolje in svet v katerem bivam potaplja v morju mediokritete in enosmerne zaslepljenosti, za katero bi bilo edino zdravilo izobrazba.

Kaj točno me moti? Moti me neznanje. Nerazgledanost. Mešanje pojmov. Mentalna lenoba. Pobiranje. Nesposobnost razmišljanja z lastno glavo. Teorije zarote v preveliki meri in po drugi strani prehuda naivnost. Obiranje. Moraliziranje. Kazanje s prstom. Moti me kako ljudi hitro potegne v eno smer. Moti me mešanje smeri. Ali ste vedeli, da današnja levica in desnica recimo, sploh nista več tisti izpred petdesetih let? Da ne gre več za iste reči, da so se stvari obrnile, spremenile, pomešale? Ne? Opažam, da ljudje tega sploh niso opazili…. Moti me kako je treba na vsak način zavzemati položaje v razmišljanju in se opredeliti. Kako potrebujete nekaj čemur lahko verjamete. Oprostite prosim, temu rečem religioznost, pa naj bo reptiljanska, numerična, ali zgolj tiste vrste, ki povsod vidi zaroto. Moti me kako vsak klinac pridiga svoj evangelij. In v tem popolnem kaosu in pomanjkanju zdravega občutka, ljudje verjamete. V čem je razlika med vami in verniki? Moti me to, da redko kdo sploh še preštudira stvari, se prepriča, preuči zgodovinska dejstva… Ja zgodovino piše zmagovalec, boste rekli, to ni prava zgodovina… Pa smo tam. Najbolje bo, da ne preberete ničesar. No seveda, govorim o knjigah, ne o internetu. O knjigah, ker pri knjigah so se avtorji dejansko potrudili, da so jih ustvarili. Nekateri so celo zbirali zgodovinska dejstva po raznih arhivih, govorili z ljudmi, jih iskali, preučevali ipd. Nekatere knjige so življenjska dela, življenjske zgodbe…. No… eh, pa koga briga, aneda…. Dokler obstaja Google, kjer z eno vtipkano besedo dobiš nepreverljivo »dejstvo« in ga vzameš zdravo za gotovo… Kakšno bo, je popolnoma odvisno od tega kakšnega razpoloženja je tisti trenutek tvoj brskalnik. Pa seveda tudi od tega kateri je. Meni osebno ustreza Mozilla Firefox.  Mogoče zato, ker vsebuje besedico fox in lisice so mi zelo ljube živalice. Pa vam?

In potem časopisi…. Levičarji prebirate ene, desničarji druge. Enostranski ste u božjo mater. Kje je tisto »spoznaj svojega sovražnika« ? No… Tole se mi je zapisalo glede na trenutno vzdušje med dvema poloma… Sovražnika, pf… Dve različni smeri v isti državi, ki se sovražita. Absurd… A naj ne bi šlo predvsem za to, da bi našli način, ki bi bil dober za večino? Ne… Eni ne boste odnehali, dokler ne bo prišlo do nasilja…. Ker v resnici si želite tega. Krvi. Predlagam klavnico, za začetek. Če boste prenesli pogled na usmrtitev bika recimo, potem lahko, kot so to včasih počeli tapravi desci, še ruknete štamprle sveže krvi za pogum, kot ubermensch, kot krvoločna žival. Hail pokop! No vsaj za začetek, kdo ve, morda bi vas krvoločnost minila že v štartu.

In potem še ena stvar. Zakaj si nihče nikoli ne premisli? To bi bilo vendar normalno. Človek nekaj reče, nekaj misli, se poizkuša prepričati o upravičenosti te misli in, če sprevidi napako, spremeni mišljenje. Biiiip. Ne. Kaj to pomeni? Da se nihče več o ničemer ne prepriča, izobrazi? Verjetno…. Ali pa zgolj to, da vsak zase gradi kult samega sebe, kot nezmotljivega bitja… Trapasto.

Tako. Doba robotizacije v polnem teku. Robotizirane možgane imate, če malce pomislite. Možgane, ki bi človeku lahko odprli take neizmerne širine…. Ampak to je odločitev vsakega posameznika. In če česa ne maram, je to gotovo lenoba. Najhujša od vseh vrst lenobe pa je mentalna. To pomeni, da človek zavrže samega sebe. Vedno sem govorila, da so debili, ki se takšni rodijo in niso nič krivi, takšnega bi lahko verjetno celo ljubila, so pa tudi debili, ki so si za lastno debilnost krivi sami. Njihov problem. Vsak ima možnost in vsak se odloči sam kako bo razmišljal. Vsaj naj bi se. Če ne, si pač zavestno ovca. Vredno razmisleka, a ne?

No, zato me ne zanima kaj imajo ljudje za povedat. Če berem, berem večinoma reči, ki gredo v smer literature, poezije, razmišljanja….Ker literatura ima vsaj neko vrednost. Vsaj začutim jo lahko. Ker med tem, ko večina od nekje kopira in prepisuje, še vedno obstaja peščica, ki ustvarja in razmišlja. In razveseli me, ko morda v delčku besede nekoga zaznam sorodnost…. Vse ostalo pa je večinoma le balast. Zame in če smo iskreni, tudi za svet.