Članek
La morosa
Objavljeno Mar 23, 2016

            

Deset let in več nazaj. Šotor stoji na mivki, brez funkcionalnih temeljev, prepuščen vetru. Obtežuje ga le masa dveh spečih ali na pol spečih teles in nekaj prtljage. Dalmacija na divje. Plaža, kjer ni ljudi in od kjer te nihče ne podi, če si želiš tam prenočiti. Okolica Makarske.

Substanca v krvi, pomešana s strupom za podgane, me meče v hipnotičen sen nemirnega vročičnega bitja, ki z enim očesom na pol bolšči v paralelni svet. Veš, da tega živ ne boš konceptiral v celoti, pa vendar si drzneš poškiliti med plasti resničnosti.

Piha veter. Zvita v klobčič deloma prisluškujem napenjanju in popuščanju šotorskega platna nad mano. Zvok je suh in top. Ko veter butne, ponjava suho tleskne in se vboči navznoter. Poslušam valove, ki se grozeče pomikajo proti obali. Potem pa me zmanjka.

Čudno resnične sanje se prepletajo med seboj. Pokojna stara mati mi s skrivnostnim izrazom na obrazu podari korzet, ki ga je vzela iz skrivnega predalčka v komodi. Stojim v njeni nekdanji dnevni sobi. Presenečena. Oziram se okrog sebe in uzrem vrata, ki jih še nikdar prej nisem opazila. Previdno jih odprem in vstopim v okrogel amfiteater, obdan z balkonom, na katerem naštejem osem različnih vrat. Stena tvori krog. Zdi se, kot, da se vrata preslikujejo v neskončnost, kot, da jih ni le osem, ampak nedoločeno.

Sredi amfiteatra je odprt prostor, obkrožen s tribunami brez gledalcev, kjer stoji gruča stvorov, z obrazi obrnjenimi v mojo smer. Obrazi…. Če to so. Eno vstopi vstran in odkrije pogled na grotesken prestol. Prazen. Prav tisto mi pomigne in z roko pomenljivo pokaže nanj. Razumem. Prostor je namenjen meni. Poskušam določiti izvor bitij, pa mi vedno bolj postaja jasno, da niso bitja. Nedoločenih in nevidenih oblik so. Tuja, hladna. In vem, da so tam zaradi mene. Popade me groza. Stran! Čim prej stran! Ta trenutek! Ozrem se proti vratom? Nujnost situacije me porine v brezglav tek in zavedam se, da moram v prvem poizkusu stopiti skozi prava vrata, če ne se bom izgubila. Katera so prava? Ni časa. Odprem prva in vstopim.

Dvorišče kmetije. Razpad. Garjav pes in šepava oguljena a svinja. Vonj po trohnobi, pomešan z mokro rjavino odpadlega listja, in fotra za živali. Gnijoča repa in koleraba, blato….Smrad, razkroj. Tesnobno srhljiva silhueta propadajočega poslopja. Čudna zelenkasta svetloba. Živali naredita korak v mojo smer. Stran! Napačna vrata, napačen svet! Ali sem zamudila priložnost? Kje so vrata? Manično se vrtim okrog sebe in brezglavo preiskujem dvorišče. Najdem jih zraven poslopja. Razpadajo. So in niso. Če mi jih bo sploh uspelo odpreti, bom morda dobila priložnost za popravek.

Odprem jih počasi in z muko. Zaškripljejo. Previdno stopim v temo. Tema. Nič. Brez prisotnosti česarkoli. Ne čutim ne zraka, ne tal pod nogami. Nobene oporne točke več. Panika. Ne čutim lastnega telesa, tudi lastnega dihanja ne slišim več. Nadzor! Na vse kriplje poskušam začutiti telesnost. Skoncentriram se na nogo. Nič. Vso energijo, kar jo premorem usmerim h koncentraciji. Premakni se! Uspe mi. Začutim nogo in nato telo. Globoko vdihnem, kot bi bila nekaj minut brez zraka. V paniki me vrže v sedeči položaj.

Šotor. Z glavo topo zadanem ob platno, ki poklja v vetru. Zvok valov me straši. Zazebe me. Začutim občutek zapuščenosti in rahlo paniko. Presunjena nad nočno moro, ki je bila tako resnična, kot je lahko resnično le življenje. Ali res? Človek zraven, spi v komatoznem primežu nečistega angelskega strupa. Mene pa je strah. Kot bi mi primanjkovalo zraka, začnem tipati za škatlico s cigareti. Ko jo zatipam, odločno odprem zadrgo in stopim v temo. Zzzzzzp.

Zrak. Z bosimi stopali zakopljem v hladno, vlažno mivko. Neprestani zvoki, ki jih ustvarja slana, surova moč vode pred mano. Rahel prš vala, ki se odbije od bližnje skale. Ja. Prišlo je bližje. Plima je. Globoko vdihnem, prižgem in opazujem oranžno piko, ki žari v temi. Sama tam nekje v božji materi. No sama…. Pa niti ni bila ta misel. Bilo je bolj… Sama v svoji podzavesti, svoji glavi. Kot nekakšna resnica, ki se je prebila na dan, skozi vse matrice, vse skladovnice z definicijami, tolažbami, prepričanji…. Brcnem mivko, frcnem čik in zlezem nazaj v šotor. Zvijem se zraven telesa, ki sanja svoje oddaljene sanje. Tako kot jaz, sam. Sam v čudnem, neusmiljenem vesolju.