Ta zapis verjetno spada med tiste z oznako »koga klinac briga«, ampak, ker sem že označena in okarakterizirana za blogerico, bom z vami velikodušno delila vsak najmanjši aspekt občutka, ki mi ga vzbujajo nekateri izbrani izrazi. Za danes naj bosta dva.

No, zadnje čase velikokrat zasledim izraz »malo si bruhniti v usta«. Ne bom kaj preveč teoretizirala o njem, sklepam pa, da je prevedenka iz amerikanščine, ker sem ga v (vsaj po moje) originalu zasledila v nekaj filmih, začuda pa v slovenščini, do pred dvema letoma nikdar…. Veste kaj vam bom povedala? Vsem tistim, ki se jim zdi, da ste si malce bruhnili v usta, blazno fina izjava - FUJ! Izraz je ogaben in ne vzbuja ničesar dosti drugega kot gravž.

Sama se natanko spomnim momenta, ko sem si malce bruhnila v usta in vam ga bom nalašč opisala v detajl. Da bo jasno kako in kaj in zakaj sem občutljiva na tako, ne bom niti rekla vulgarno, ampak bolj nemarno izražanje. Nazadnje sem si malce bruhnila v usta, na šolskem avtobusu, ki nas je, nadobudne osnovnošolce, po čudovito ovinkasti cesti, peljal neznano kam (no, vsaj ne spomnim se več kam). Veste, vedno so bili tisti osebki, ki so že, ko so se povzpeli po stopničkah in vstopili na avtobus, dobili tisti nelagoden izraz na obrazu…. Presenetljivo, so bili včasih med njimi tudi največji razgrajači,  ki so se namesto, da bi se na avtobusu, namestili na zadnji konec, kjer se je počelo vragolije, lepo pohlevno usedli na čisto prve sedeže in celo pot, prav nezdravo zeleni v obraz, v rokah držali vrečko. No, navadno ta faza (nelagoden izraz na obrazu in vrečka v rokah) ni trajala dolgo, morda do prvih ovinkov, ker pa živim v »razgibanem« delu domovine, je bilo to pogosto le nekaj minut. Rada bi vam opisala tisti vonj, ki je bil vzrok, da sem si malce bruhnila v usta in sveda takoj pogoltnila nazaj. Vonj, ki je povzročil verižno reakcijo…. Ki pa se na žalost ni ustavila pri tem, da bi vsi, tako kot jaz pogoltnili nazaj. Moram nadaljevati? No, se vas bom usmilila. Ne dvomite, da bi zmogla. Kdor je že kdaj prebiral moje pisanje ve, da sem spretna pri opisovanju vtisov in spominov. Torej, ta izraz si lahko mirne duše nekam vtaknete. Ekstremno alergična sem nanj. Še zlasti zato, ker se mi zdi moderen in ne razumem zakaj zaboga.

Verjetno se sprašujete zakaj  si mislim, da je moje mnenje relevantno. Povem pač. Povem, ker vidim, kako se ljudem zdi fino, ko izjavijo: »Stari, sem si kar malo bruhnil v usta!« Predvsem je ekstremno neokusno. Stari, ma te ne kušnem, pa če mi izplačaš petsto maraka! Nikoli namreč  nisem imela kakšnih posebnih fetišev, ki bi bili vezani na telesne izločke…Teci si oprat usta, god damn it! Ne vem sicer kako to dojemajo bratje z anglikanskimi koreninami (če lahko sploh tako površno okarakteriziramo amerikanarje) …. Morda imajo kakšne posebne tradicije na to temo…. Kar se mene tiče pa je to to.

Drugi izraz, ki se ga bom lotila, so tako imenovane »težke« oziroma »močne kosti«. Vse več ljudi jih ima, vsaj tako slišim. Še zlasti, ko se približuje bikini sezona. Ta čudna novodobna bolezen težkih kosti, je vedno bolj pogosta…. »A veš, jaz ful malo pojem, ampak imam težke kosti.«

Res je, da verjetno obstajajo razlike v teži kosti, sem pa prepričana, da ta razlika med človekom z »lahkimi« in človekom s »težkimi« kostmi, ne more znašati 20 kg!  In izjava jaz sploh ne pojem veliko, navadno pade v večernih urah pred televizorjem, ko pacient, ki trpi za prej omenjenim sindromom, pogosto nekontrolirano vase baše vse kar mu pride pod roke, brez, da bi sploh dobro vedel, da se prehranjuje.

Ali pogosto trpaš vase, kar takole malo v zraku, med hladilnikom in mizo, med mizo in kavčem, hladilnikom in kavčem, na kavču, pred televizijo…. Ja, in? Torej, če je odgovor ja, ne sodiš med težkokostne, ampak zamaščene.  Ok, linčajte me. Povejte mi, da sem prasica ter da veliko ljudi trpi za raznimi boleznimi, zaradi katerih ne morejo obdržati normalne telesne teže. Vsi taki izvzeti. Ostali pa…. Morda me bodo razumeli starši, ki se na kakršenkoli način ukvarjajo z otroci s prehransko motnjo. Hrani je treba posvečati pozornost, jo vnašati kontrolirano, za mizo, kjer obdržimo fokus na njej. In glede na to, da je vse več mladih s »težkimi kostmi«, bi se, preden postanemo narod mrožev, nad tem malce zamislila. No jaz razmišljam. Kar se mene tiče,  je največja modrost, kar se tiče hujšanja, prišla iz ust mojega očeta. »Če ne bi bil rad debel, manj žri!« In pa seveda-  tudi gibanje ne ubija. To je to. Ne mi z močnimi kostmi. Vsi vemo kako in kaj. In btw, čeprav absolutno nimam problemov s prekomerno telesno težo, sem se tudi jaz kdaj v preteklosti že zredila. Vem kako je.

Ja. Tega sem se morala danes otresti. In ker sem seveda blogerica, blogerka, kakorkoli (Uf, kako ljubim ta izraz!!!), sem morala to seveda obvezno deliti s spoštovano blogosfero in cenjenim bralstvom. Pa bodita za danes dovolj zgolj dva izraza (če dobro premislim, so pravzaprav trije :)). Si bom še prihranila za naslednjič.Tako. Sedaj sem veliko lažja in glede na to, da nimam težkih kosti, bom kar odfrčala v zrak :D.

Blogerka? Ma kaj blogerka. Zateženka. ;)