Članek
Mortalno fatalno (aseksualni preblisk zblojene ženske)
Objavljeno Apr 24, 2016

Po dolgem obdobju nervoze, povezane z delom, ki ga nisem mogla prestavljati, buljenja v računalniški zaslon, grizenja nohtov in živciranja ter samospraševanja ali mi bo uspelo ali ne, se mi je končno malce odvalila skala z grbe. Čutim, da moram ven, v družbo. Na kakšno pijačo ali dve, morda deset, kdo bi vedel….

Nekaj ur se zgolj poigravam z mislijo in malce borim z že na pol odmaknjenim občutkom krivde, ki si še vedno na vsak način prizadeva priti na površje in občutkom strahu, ki skorajda že zamrl in utišan, še vedno čepi nekje v drobu in čaka na primerno stanje nervoze, da bi lahko spet z vso silo prevzel vajeti…

Odločim se, oblečem in pokličem. Opravim klic, ki ga dolgujem. Pa si to misel takoj popravim. Ničesar ne dolgujem. Nikomur.

Med tem, ko hodim proti mestu, se mi malce bistri glava, nervozna pa sem še vedno. Pridem prva, usedem se za mizo in naročim tisto rumeno ščavnico od malega Laškega, ki mi po prvem požirku povzroči bolečino v želodcu. Bljah, piva ne prenašam dobro. Ne, da ga ne maram, le ne prenašam ga dobro. Razvajeno gledam majhno stekleničko in razmišljam o tem, da bi enostavno naročila nekaj drugega. Nekaj močnejšega. Dvojni gin-tonic v kozarcu za sok. Pa ne. Prisilim se in mali pir spijem do kraja.

Ko pride prijatelj, ki je bil nekdaj precej več kot prijatelj, se možakar za sosednjo mizo, ki ga le na videz poznam, že nekaj časa pretirano ozira in na vsak način poskuša vzpostaviti komunikacijo. Kot se izkaže, se poznata in tako prisede, kar mi ni preveč po godu, saj mi je jasno kako in kaj. Če kaj, potem poznam moške poglede in dobro vem kaj pomenijo…

Nekaj časa posedimo, dejansko šaltam na gin-tonic in v mislih konkretno zavijam z očmi, ostanem pa lepo vljudna, kot vedno. Ugotovim, da se znam prekleto lepo smehljati, včasih tudi, ko sem do kraja ziritirana, to velja zlasti za neznance. V mislih se smejem sama sebi….Oooo stara, when you enter, they certainly notice you…. Vedno je tako bilo. In vedno tako ostane. Spremenijo se druge reči. In moški so smešni…. Ne vedo v kaj drezajo. Prijatelj, tudi sam vidno razdražen zaradi »konkurence«, pa še kar vztraja pri nekem čudnem tekmovanju s komplimenti, ki mi niti najmanj ne prija. Zaželim si, da bi enostavno rekla, ali lahko prosim nehata, pa kljub vsemu ostajam tiho. Ni mi jasno zakaj se gremo to igro. Postajam konkretno nemirna.

Odidemo v klub, kjer naj bi bil koncert. Možakarja se nisva uspela znebiti, očitno je ves fasciniran, kar me spravlja v nadležno nelagodje. Pred klubom sedi skupina šestih znancev, ki me nekako razveseli, ker tako lahko upam, da se bo ta motna atmosfera malce razbila. Ugotovim, da sem spet edina ženska.

Včasih me to dejstvo ni tako motilo. Če zdaj pomislim, sem se velikokrat gibala v pretežno moški družbi, ne vem niti zakaj. Ne, da ne bi imela prijateljic, ali, da bi se nelagodno počutila med ženskami, pač tako je naneslo. Med moškimi sem se vedno počutila dobro. Tokrat pa opazujem njihove reakcije nase, kaos, ki je nastal v spremembi in strukturi tkiva… Očitno sem ženska na katero se odzivajo, kar me silno začudi. Počutim se namreč izčrpano in niti najmanj v  elementu za kakšne hude flirte. Dolgo časa pa teh reči tudi namenoma nisem hotela videti in sem se popolnoma zaprla. Ne vem zakaj.

Včasih.... Velikokrat, si želim, da bi bila samo človek. Brez spola. Na sebi čutim pritiske, pričakovanja…. Čutim vso neprimernost druženja z moškimi, ki so mi včasih pomenili več…. Neprimernost? Niti sama ne vem dobro ali je res neprimerno. Zame ljubezen ni merljiva z konvencionalizmi. Ko imaš enkrat človeka rad, je to, to. Tudi če se sama relacija odnosa spremeni… Ali ni tako? Zakaj bi morali biti ljudje med seboj, po propadlih vezah skregani? Ampak vidim, da se motim. Iz strani čutim pričakovanje, ki ga že davno ne bi smelo več biti… Čustvo s katerim ne vem kaj naj. Sama pa ob tem ostajam prazna. Prazna ostajam ob komplimentih, pogledih, namigih…. Edina stvar, ki me v resnici malce razvedri je inteligenten pogovor in dim jointa, pa še to nas je na žalost preveč, da bi ujela kaj več.

Začne se koncert. Mulci. Mulci, ki igrajo jazz in swing. Dva saksa, trobenta, klaviature, bas, kitara, vokal…. En kup jih je. In dobri so. Ne morem se načuditi. Od kdaj otroci poslušajo to glasbo? Prijatelj bi rad plesal z mano. Nisem razpoložena. Prijazno ga skenslam in gre po pijačo. Malce se počutim nelagodno, ampak res ne vem zakaj bi se morala odzivati na čisto vsak namig iz okolice. Kaj pa jaz??

Za moment ostanem sama, mulci pa začnejo s prvimi takti komada, pri katerih mi uide krik grupice. Tipček s saksom se mi nasmehne z odra. In prav nič nerodno mi ni, kljub začudenju se v meni nekaj odklene. Pinkpanterjevske sinkope me seveda potegnejo. Birds in the sky, you know how I feel….

Prijatelj se vrne in me najde kako plešem in po tem seveda plešem tudi z njim. Zares uživam. Ljudje gledajo. Jebena igralka. Pa niti ne zares. Popolna preobrazba. Tango plesalka z vklopljenim patosom. Razdajam se in požiram. Vse elemente upoštevam. Zavedam sem, da sem jaz tista, ki vodi. Absolutno. In preveč potegnem za sabo. Zato tega prej nisem hotela, ampak zdaj sem že pregloboko v breznu odpiranja…. Možgani mi meljejo s polno paro, potem pa se enostavno izklopijo. Plesalka… gibi….vse je na mestu, vse je videti popolno, vzhičenost…. Smejem se, a moj glas ni, kot si ga predstavljam, previsok je in preveč zavija, pa vendar sem jaz. Tista, ki je včasih bila. Tista, ki je bila včasih tako negotova vase. Nič več. Samo jaz sem. Kamen. Pravzaprav plešem sama. Jaz, zemlja in nebo. Nič več nasilnega grabljenja okoli sebe, ničesar nočem…. Ampak s tem so se hkrati tudi oddaljili ljudje okoli mene. Ostal je le nek prisilni oportunizem, eter, nebo in zemlja. In ob tem grenkoba. Ne morem vam dati tistega, kar si od mene želite. Za to je veliko prepozno. Jaz sem druga ženska. Drug človek.

Začutim zametke dobro potlačene jeze in vprašanja: »Kje ste bili, ko sem vas potrebovala???«

Mine me ples. Mine me deseti gin-tonic, ki ga ponuja možakar, ki je še vedno nekje zraven…. Zavem se, da sem v celem večeru plačala le eno pijačo. Začutim odpor in željo po tem, da bi bila sama. Počutim se čudno zlorabljeno, pa čeprav bi po vseh pravilih kdo lahko rekel, da sem jaz tista, ki obračam in izkoriščam. Pa vendar, jaz nikoli ne obračam. Pa, če to kdo verjame ali ne….

Še danes se počutim obupno. Ne morem se znebiti občutka obče zlorabljenosti. Verjetno se je že dlje nabiralo. Želim si biti sama.