Ne vem zakaj sem se odločila pisati na to temo, morda, ker že nekaj časa, recimo od božiča, razmišljam, ali mi je sploh še všeč okolje v katerem objavljam…. In vem, da ta objava ne bo dvignila ne vem kakšnega prahu :), no vsaj ne takšnega, kot bi ga, če bi kaj podobnega objavil kdo drug..... Pa vseeno. Smatram se za del te skupnosti, zato bom napisala.

Ko sem, zdaj že recimo nekaj let nazaj, začela objavljati na Publishwallu, je bilo drugače. No, pa saj verjetno je to normalno. Veliko ljudi, ki jih ni več, je pisalo, prišli so novi….

Pisala sem drugače. Bila sem bolj plašna, kar je bilo prav tako normalno za okoliščine v katerih sem se takrat nahajala….  Ampak a veste, ta portal mi je dal veliko. To lahko rečem brez pretiravanja. Sicer se čudno sliši, pa ravno od mene, ki se znam tolikokrat razburjat in pizdit čez internet :)…. Na nek način tukaj ostajam tudi iz neke vrste lojalnosti.

No, enkrat prej, sem že poskusila nekaj objaviti na drugem portalu, pa sem imela očitno to smolo, da sta se mi v trenutku nalepila dva trola, ki sta kar brez uvoda začela s svojimi kritikami in žaljenjem. Tukaj se to ni zgodilo. Tukaj ste me lepo sprejeli, za kar sem vam iz srca hvaležna. Še zlasti Dajana, in Ana, moji publishwallovski mami, kot se rada pohecam. Resno. Nikoli ne bom pozabila vajinih vzpodbudnih komentarjev in pohval, pozornosti… Dajanine dobrodošlice in Aninih tenkočutnih komentarjev… Verjetno sploh ne vesta koliko lahko to človeku v določenem trenutku življenja pomeni… No meni je takrat izredno veliko. Ne vem, če se še kdo spomni v kakšnih okoliščinah sem bila, pa vseeno. ❤

Kmalu so sledili Kostin mozeg, Štulič, Katarina Žarki, Bicikl man (Takrat John Wayne), Zlobni (Sponko, se mi je zdelo, da si ti ;)), P.J., Daniel Golobič, masad masad, azra, mike 1968, IKA, Samosvoja b.p., CD VIto, Abram, Lara Arh in še verjetno marsikdo, ki ga zdajle nisem omenila (se oproščam). Pa ni važno. Vsakega posebej sem bila vedno vesela. Z nekaterimi sem komunicirala več, z drugimi manj, v nekaterih sem našla prijatelje tudi v dejanskem življenju…. Tako to gre.

Ko sem vas naštevala, se zavedam, da ste se nekateri že ob sami omembi koga zdrznili. Zavedam se, da ste imeli med seboj konflikte, jih imate morda še vedno… Kar pa ne pomeni, da imam o tem osebno mnenje. Če kaj, potem se nikdar nisem vmešavala v te reči. Nikdar nisem hodila na tuje bloge težit, ja morda res ne komentiram veliko ali velikokrat, pogosto je to zato, ker ne vem kaj bi lahko dodala, včasih pa tudi, da bi se izognila prav določeni osebi.

Še nekaj bi rada povedala, to pa je namenjeno vsem, ki se strinjajo s tem, da vsaka kritika ni nujno konflikt (in to rečem popolnoma brez zavzemanja pozicije). Če greš nekomu na njegov blog kritizirat s takim tonom, kot to opažam zadnje čase, je to konflikt. Ne razumem zakaj mislite, da imate sploh pravico komu grenit življenje. In komentirat v tem smislu. Kaj imate od tega? A veste.... Tega na splošno ne razumem. Ljudi. Ker to jasno vidim tudi v realnem življenju. To žlehnobo. Zakaj vraga si mislite, da je to vaša dolžnost in pravica?? Zato ker vsi pišemo javno? No... Mene ne boste dobili na to limanico. Temu se reče trolanje. Toliko o tem in ne mi o nekih učenjih in ne vem kaj. Kreg je kreg in teženje je  teženje. Jaz se ga, če le morem izognem. Mislim, da od kar sem tukaj niti enkrat nisem šla nekomu težit (no, popravljam. Z eno izjemo.).

Še ena stvar. Tistim, ki radi mešajo štrene in vlečejo niti….Konflikt med dvema lahko narediš tudi, kot opazovalec. Nekaj dobro namerjenih besed, pollaži, malce podrezaš in iz zavetja opazuješ kako se miskastijo. Zelo lepo. Ena A.

No….Dajana :). Prav imaš. Včeraj sem se raje izognila, ampak a veš…. Zakaj le, bi bil človek tiho, ko nekdo napada tisto kar je tvoje??! Tako v realnem, kot v imaginarnem prostoru. No, jaz sem povedala. In pravim še to. Za to kar je moje, se bom vedno borila. Je pa tudi res, da v prostoru, ki mi bo nehal biti všeč, dolgo ne bom persistirala.  Pri izurjenih prepirljivcih je pa itak tako, da je večinoma edino kreg tisto, kar jim požene kri po žilah. In takim osebno ne bom in ne morem biti nikdar kos, ker nimam potrebne municije. Ja. Opažam, da je tega veliko. Enim je to zabava. Prosim lepo, če me iz tega odpišete. Do zdaj, je šlo kar lepo in vsaj mislim, da imam v veliki večini, z vami kar lepe odnose.

In še za zaključek, ker sem malo skrenila s teme….. Hotela sem iskreno povedat vsem tistim, ki me kdaj berejo, ki me zdaj, po dveh letih že nekako osebno (Štulič bi rekel transcendentalno :D) poznajo- hvala vam! Ja, tudi vi ste moj svet. Vsak od vas je pomemben in vsak od vas ima v tejle moji publiswallovski zgodovini svojo zgodbo. Čeprav ni nujno, da se z vami vedno strinjam, vas imam rada. In ne, nikoli vam zato, ker se z vami ne strinjam, ne bom težila. Ne žalila, ne provocirala. To je obljuba. In to je hkrati moj prispevek k svetovnem miru (hahaha :D). No, vsekakor bolj od tistega, vsako nestrinjanje (po možnosti tudi grobo), ni nujno konflikt. To si zataknite v rit. To je za moje pojme le jebeni izgovor za žlehnobo.

To je od mene prvič in zadnjič, da sem odprla tole luknjo. In jo zapiram. Hvala.

Pa lep dan.