Ena večjih ironij zadnjega časa: 

Kuhar v fini (ali pa taki, ki bi rada bila fina) restavraciji, ki nima želodca, da bi pripravil bloody steak.

Ugotavljam, da sploh ne vem kako se mu reče v slovenščini (steak-u). Za boljše razumevanje, to namreč ni zrezek, ni pečenka…. Če pa začnemo z raznimi ramsteki itd., pa zaidemo preveč specifično v vrsto steak-a. Torej, se predam, nisem preveč razpoložena za raziskovanje… Mislim, pa da se razumemo.

Natakar-znanec me vpraša kakšen steak bi si zaželela, v smislu koliko zapečen. Odgovorim čimmanj. In se mi nasmehne. To pomeni, da je lahko v sredini malo rožnat? Čimbolj, prosim. Želim si dodati, lahko je celo malce krvav (vegetarijanci naj si prosim za trenutek zatisnejo oči), pa se ustavim zaradi ostalih pri mizi, ki, prav predvidljivo vihajo nosove. Zbojim se, da bi komu postalo slabo. Natakar izgine v kuhinjo, na kar ven glavo pomoli možakar z belim pokrivalom in pogleda proti naši mizi. Sklepam, da je kuhar, ki si je ogledal tistega, ki želi krvav jebeni zrezek. Pardon na izrazu. Naše malo misto me uspe vedno znova pustiti brez besed, kar se ozkogledosti tiče.

Natakar se zabava. Poznam ga. Malce divje ženske ga privlačijo. Pa še precej sem upedenana, saj gre za posebno priložnost :). Če lahko mojemu dobremu okusu sploh rečeš divjost. Po moje, da niti ne. Ampak po merilu »vasi«, to vsekakor je. Nasmehnem se nazaj in upam, da se je moj desni podočnik vsaj rahlo zasvetlikal v soju sveče. Tako je z moškimi tega tipa... No, velikokrat. Na žalost so pripravljeni le na majcen del te divjosti, ne glede na to, da je karnivor pač karnivor,  z vsem svojim značajem in značilnostmi. Če si ga v začetku sprejel kot takega, ker te je zabaval, kasneje pač ne zapreš oči. Ali pač? Recimo kot pri mačkah ali psih. Ljubitelji vedo o čem govorim. Mački pobijajo ptičice in miške, psi pa…. no mačke. Vsaj moja bi jih z veseljem, če bi se ji le dovolilo. Pa kaj naj? Naj ji to štejem v slabo? Seveda ne. Instinkt je instinkt, tukaj nimam kaj. Jo seveda sprejmem takšno kot je, pa čeprav zna biti včasih nerodno. Bolj zamerim sosedovemu mačku, ki mi je dve leti nazaj, pred nosom eliminiral gnezdo z mladimi kosi. In nič ni pomagalo, niti moja intervencija in pobiranje padlih ptičkov iz gnezda ne, da tega ne bi dokončal, ko ga nihče ni videl.  Pa v končni fazi tudi njemu ne zamerim. Tako je. Včasih si želim, da bi imela isti privilegij kot tista prikupna, puhasta zverina.

Kar se tiče konzumiranja mesa, sem imela v preteklosti konkreten notranji dvoboj, vraga celo vegetarijanka sem bila. Mislim, da kar 4 leta. Kot mula, seveda. Rezultat teh let je bil le ta, da sem si uspela kvalitetno uničit želodec. Osebno, meso rabim. Prav divja sem nanj. Ne, da ne zmorem brez njega, so obdobja, ko ga jem malo, recimo poleti, zaradi vse zelenjave in sadja, ampak še vedno ostaja moja osnovna hrana. No pa o tem sploh ne bi izgubljala besed. Sama s seboj sem se o tem konkretno pogovorila in to temo temeljito premlela in to je dovolj. Komur se zdim zaradi tega hinavka, njegov problem. Rajši ne bi začela naštevati vseh svojih občutkov, ki jih gojim, do militantnih veganov in vegetarijancev. Načeloma je pa to zadnja stvar, ki me pri človeku resnično zanima.

Pojdimo nazaj v restavracijo. Ko mi prinesejo bloody steak, se mi  že na videz zdi malce prepečen, ko pa vanj zarežem in se nič ne pocedi, sem precej razočarana. Ne pa presenečena. Še rožnat skoraj ni. Tako ljudje pač racionalizirajo. Žvečim pretrd kos tistega čudovitega in dragega kosa govedine, na žalost uničenega... Ga poplaknem z Repičanom (ki pri taki hrani sicer ne bi bil moj izbor, ampak na žalost drugega dobrega vina nimajo…) in ugotovim, da je Kuhar pravzaprav mislil, da mi je dejansko naredil uslugo s tem, ko ni upošteval moje želje. In da se sama pravzaprav očitno zelo zahteven človek. Slišim stavek, ki sem ga izustila pred denimo pol ure »Človek si mora svoja merila konstantno dvigovati in nikoli pristajati na povprečnost…. Vsaj ne za dlje časa.« Zavzdihnem... Življenje....

In ugotovim, da se ta ista stvar dogaja precej pogosto tudi v drugačnih okoliščinah in komunikacijskih sferah. Vsak živi v svojih predstavah in dela v skladu z njimi…. Kaj ko bi se naučili malce posluha, m? Ker nekaj mi je kristalno jasno. Ni vredno, da bi človek, zaradi okolice spuščal svoje standarde. Ampak kaj pa lahko storiš? Hm... Lahko bi pizdila, lahko bi se pritožila kot fina dama, ničkolikokrat sem namreč že videla situacijo, ko ljudje "zahtevajo" tisto kar jim pripada, verjetno s tem utrjujejo svojo samopodobo…. Kakšen Bullshit! ....  Ampak ne. Saj ne morem biti niti jezna ali tečna....Ko takole razmislim. Tako je to v mojem življenju. Stvari se pogosto zaključijo na ta način. Se mi ne zdi vredno. In resnično ni. To ne. Dovolj se zatikam na drugih rečeh ;).

Mijaw.