Ura gre spet nevarno v smer proti drugi. Nič ne morem zato. Sem pač nočna ptica in na žalost nimam ne vem kakšnih obveznosti. Zavzdihnem in nazaj zavrtim film zadnjih dveh let, vsega kar sem pridobila, pa izgubila in zdaj spet pridobivam nekaj drugega, pomembnega… Življenje je čudno. Ciklično se vse prevrtava. Jaz pa pogrešam jutro, ki sem si ga s pomaknjenim bioritmom popolnoma odtujila. Ugotovila sem namreč, da birokratske reči rada počnem pozno popoldne, zvečer ali ponoči. In pač, kolikor sebe poznam… Motivacija in koncentracija sta veliko vredni, zato sem se nehala omejevati z nekakšnimi trapastimi avtodisciplinskimi fiksacijami.

Spomnim se občutka jutra. Najbolj eksaktno bi ga lahko opisala, kot občutek življenja. Nekakšno tiho radost in čistost. Ampak seveda, to ni jutro, ko te zbudi budilka in veš, da boš v pol ure na poti v službo. To je ukradeno jutro. Prigoljufano. Iztrgano iz konteksta romantičnega občutenja nedosegljivosti.

Jasno se spominjam nekega precej nepomembnga jutra, ko sem bila še redno zaposlena in sem se ob petih zjutraj zbudila bolna. Že nekaj dni se je kuhalo. Smrkanje, kašljanje…. Tistega jutra pa sem imela tudi visoko vročino, tako, da sem brez občutka slabe vesti, ob šestih, poklicala v službo in povedala, da me ne bo. Moj srčni izbranec je še spal, jaz pa sem, na enkrat tako osvobojena sive, vsakdanje obveze, kljub temu, da sem bila prav kolosalno zanič, na lepem dobila željo, da bi v miru spila kavo. Si vzela čas zase, morda nekaj malega pozajtrkovala, pokadila cigaret ali dva, skratka, se zaprla v kuhinjo in tam, preden bi se vrnila v posteljo, prebila eno uro v miru, sama s seboj. Tako misleč, sem posegla po kovinski škatli v kateri hranim kavo in ugotovila da je je zmanjkalo. Torej sem brez kakšnega hujšega mozganja zbrala moči in se podala ven, v zimsko jutro, da bi jo kupila, kakšen priboljšek, morda časopis, revijo…. V glavi mi je kljuvalo in bila sem precej majava, zavita v šal in malce izgubljena… In šele, ko sem prišla do trgovine, sem ugotovila, da je veliko prezgodaj. Le-ta naj bi se namreč odprla šele ob sedmih, kaj pa. Torej sem malce postopala okrog (beri se vlačila). Ne vem v kakšni meri imajo ljudje slabe občutke ob tem, če si vzamejo bolniško, ampak definitivno sem si dokazala, da sem zares bolna in nesposobna delati za mašino. No, pa niti ne vem kako in kaj in koliko časa sem tako čakala, to ni ravno del tega spomina. Spominjam se bolj občutka svobode. Tišine v blokovskem naselju, odsotnosti ljudi in prisotnosti ptičev, vran, ki so iz kontejnerjev prevračale vreče in iz njih vlačile hranljive kose odpadkov… Tišine v moji kuhinji, cigaretnega dima in občutka pomirjenosti. Ko ti ni treba nič. Kasneje seveda, ko sem nehala tam delati, je bilo na začetku takih juter več. Celo pomladnih in zelenih in gozdnih…. Ampak, ko stvar postane običajna, občutek zvodeni.

Se pa jasno spomnim še enega jutra, to pa že leta nazaj, ko sem še živela v Italiji in se vsakodnevno vozila na faks v Bolonjo. Spet je bilo zimsko jutro. Bili so tisti dnevi, ko je pihala močna burja. Kdor še ni živel na morju, si morda misli, da je zimska morska klima milejša. No, sploh ni nujno. Tiste dni, mi lahko verjamete, da nihče ne bi stopil iz hiše, če ne bi bilo zares potrebno. Že, ko je ob pol petih zazvonila budilka, mi je šlo na jok. Dobesedno. Tisto je bilo naporno obdobje. Od doma sem bila cele dneve in se z vlakom vozila sem in tja, 100 km  v eno smer… Ampak, bilo je nujno, torej sem vdano v usodo pogoltnila knedl v grlu in se lepo oblekla. Pihalo je v božjo mater. Do kosti, kot pravijo. Nobena bunda ni zalegla. Ko pa sem sedela v troli in se peljala proti Riminiju, po Via Mare in opazovala dvometrske valove, ki so požirali obalo, vraga, kašen je obliznil celo cesto po kateri sem se peljala, in sončni vzhod, ki je nastajal za njimi, filmski kader, nekaj nepopisno, čudovito divjega…. In nekaj blesavo upornih galebov v zraku, ki jih je premetaval veter, pa so se kljub temu nekako vsakokrat ulovili na nekaj, kar je izgledalo, kot nekakšna nevidna nit, s katero so bili pritrjeni na nebo, sem si zaželela, ampak srčno zaželela, tako, da sem ponovno začutila tisti, že pogoltnjeni knedl, da bi bila prosta, da bi se šla, kot tolikokrat poprej (takrat brez kakšnih večjih miselnih ekscesov) sprehajat po obali, kolikor jo je v tistem trenutku sploh bilo…. Malce sem odmislila migrantov polno trolo in Romune oblečene v delavske kombinezone, ki so bolščali vame in zaradi katerih sem se počutila kar malce ogroženo, pa sem vedela, da je bolje zame, če jim niti po nesreči ne vrnem pogleda…. In se kasneje domislila, da sem tudi sama migrantka in vdano v usodo nekolikanj povesila ponosno dvignjen nos ter se vrnila v nepomembno življenje, še manj pomembne Slovanke, v veliki Italiji.

Seveda jaz kot jaz, sem kasneje enkrat »špricala dan« in naredila točno to, kar sem si takrat zaželela, se ob sončnem vzhodu sprehodila, pravzaprav prehodila kilometre in kilometre ob morju, takrat je bilo že zgodnje poletje, odvrgla čevlje in gazila do kolen v mrzli vodi in Lajka je bila mladič in je skakala in lovila žogico…. In bil je tudi On in bili smo družina…. Bil je občutek svobode in jutra. Prebujanja in nečesa iztrganega iz konteksta. Pesek in sonce in sol, črna kava, voda za Lajko in le Brioche… Konec zime in dom poln sonca.

 Uf.....Pogrešam jutra.