Rožnatosiva svetloba pojenjajočega dneva.

Jata ptic leti proti jugu,

čeprav se začenja pomlad…

Prazno sedim in pestujem črepinje,

dvignjen palec,

kaplja krvi.

Med tem, ko sem jih zbirala sem se ranila.

Ostane sivina.

Svet, ki je bil, ostaja tuj in nem.

Pa vendar,

slutim,

nekje blizu.

Čez sloj oblakov sili

Žarek.

Spusti me.

Dušiš me.

Stokrat si mi obrezal dihalne cevke.

Stokrat.

Da bi podaljšal svoje.

Spremenil si se v nadležnega starca-otroka,

ki me drži za goltanec,

za ceno lastnega življenja.

Zdaj pa,

ko sem se na silo iztrgala….

Boli vrat.

Boli požiralnik.

Preveč sem goltala.

Zdi se mi da umiram.

A si rečem,

to je le misel…

Ali je res? Ali zaslužim še?

Še časa, svetlobe in volje?

Da jo bom prazno zmaličila in pretvorila?

Še eno možnost?

Še en vdih?